recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

24. 1. 2013  Panikk - Unbearable Conditions  (Metal Tank, 2013)
Album kot je Unbearable Conditions pravzaprav zahteva, da takoj poveš, kar si misliš. No bullshit.

Čakali smo sto let, pa je le prišel ven. Po eni strani mislim na prvenec domačih thrasherjev Panikk kot tak, a po drugi strani ciljam na prvi resnično soliden kos brutalnega thrasha v Sloveniji. Res je, da se sodbo izdelka ponavadi poda v zaključku recenzije, vendar album kot je Unbearable Conditions pravzaprav zahteva, da takoj poveš, kar si misliš. No bullshit.

Panikk igrajo zelo ritmičen slog thrasha, ki si pogled deli s skupinami, kot sta Sepultura in Slayer. Melodika je torej povsem drugotnega pomena, glavni so le mastni rifi, ki jih skupina enega za drugim niza s polno silo. Ti so si med seboj sicer precej podobni, a je vsak zase dovolj razgiban in smiselno uvrščen v komad, da vse skupaj preprosto deluje, za nameček pa so mnogi rifi polni kratkih dvoglasij in ritmičnega poigravanja. To od primarnega ritem kitarista zahteva določen nivo spretnosti - Unbearable Conditions je na tem področju zadovoljiv, tu pa gre omeniti tudi dejstvo, da pri Gapatu gre za kitarista-frontmana, kar v živo gotovo ne olajša dela.

Četudi so ritem kitare jedro bolj ali manj vsega agresivnega metala, je element, ki tak slog thrasha vedno bodisi povzdigne v višave ali totalno potunka, seveda glavni nosilec ritma: bobnar. Grega se dobro obnese kot hrbtenica Panikk; na eni strani njegovo hitro, neustavljivo udrihanje, na drugi pa razgibani pedali pod ''straight'' ritmi in prekalkulirani groovi. Surovi naravi glasbe skupine Panikk pa plastičen, klikast zvok bobnov na žalost ne ustreza, saj ne zveni niti zblizu dovolj obširno in masivno, kot zahtevajo njihovi heavy, ritmični rifi in bobnarski beati.

Kljub temu bobni dobro gonijo skladbe naprej in jim s tem na nek način dajejo notranjo strukturo. Vsi komadi so pravzaprav zasnovani tako, da spodbujajo čimbolj agresivno reakcijo poslušalca - Panikk vedo, kaj je njihov cilj in po njemu posežejo s pomočjo tight igranja in punchy zvoka.

Vseeno pa Unbearable Conditions večja prisotnost basa utegnila še kako koristiti, saj je bas zreduciran zgolj na grmenje pod kitarami. Skupino sem večkrat videl v živo, kjer me je sposobnost Roka Vrčkovnika na basu presunila. Njegovo igranje ni agresivno, pač pa live zvoku ponudi raznolikost in nianse ter s takim poudarjanjem udrihajoče kompozicije naredi še toliko bolj nevarne.

Ko pa smo že pri faktorju nevarnosti in presenečenja, vsekakor ne gre mimo vokalista Gašperja Flereta. V primerjavi z začetnimi nastopi benda je tako v živo kot na prvencu napredoval več kot znatno. To, kar je nekoč bilo mlačno petje, je sedaj močan krik, ki deluje naravnost napadalno; ko iz zvočnikov prigrmi naslov albuma v refrenu istoimenskega komada, se zdi, kot da res kriči pod "nevzdržnimi pogoji", oz. kot da bi ga popadla panika (se opravičujem za blesavo besedno igro).

Smo torej pri komadih samih; tu bi marsikdo utegnil zameriti manjko originalnosti. Samo po sebi se mi to zdi povsem nepotrebno, saj je že od samega začetka jasno, da gre za zvrst glasbe, kjer je izvedba veliko bolj pomembna od izvirnosti. In ravno pri tem prvem so Panikk precej močni. V glavi pa mi najbolj ostanejo Panikk Attack, saj je udaren opener, kot tudi Unbearable Conditions in Dismay; prvi zaradi nalezljivega skupinskega vokala v refrenu, slednji pa zaradi hecnega ''izposojenega'' rifa (glej: Eruption - Selfcaged). CD od začetka do konca teče dobro, akustično preigravanje na skladbi Revelation of Truth pa primerno umiri tempo in nastavi ton za zadnji del albuma. Solaže obeh gostov profilu samih skladb sicer pripomorejo bolj malo (te so same po sebi dovolj močne), z izjemo Wave of Death, ki sem si ga zapomnil ravno zato, ker v vsem svojem pretiravanju solo na koncu izpade kot pokvarjen Game Boy.

Končna sodba? "Unbearable" je trenutno najvišja točka brutalnega thrasha pod alpami, Panikk pa so se na prvencu izkazali za skupino, katere osnova je težka in trda, kot mora biti. Upajmo le, da po tej ključni izdaji ne bodo ostali na lovorikah in bodo skušali zgrabiti po žanrskih višavah kova Beneath the Remains, Epidemic of Violence et al.

Predstavitev albuma v živo skupaj z Eruption in Hellsword @ Rdeča Ostriga, 16.3.

twitter facebook