recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

22. 6. 2011  Korpiklaani - Ukon Wacka   (Nuclear Blast, 2011)
Večje igre na prvo žogo, kot je tale zvarek, je že umetnost najti.

Če nek bend v osmih letih izda sedem albumov, potem lahko poslušalec smatra, da s tem bendom po vsej verjetnosti nekaj ni povsem v redu, saj je fenomen hiperaktivnega glasbenika, ki je na osem let trajajočem 'beer run-u' uspel obdržati kvaliteto – sprijaznimo se – redek. Finski alfa pijanci – če si sposodim izraz cimre – Korpiklaani so s svojim najnovejšim albumom dosegli novo dno. Ne, da niso enega dosegli že na Metal Campu 2010. No, vsaj vokalist ga je.

Kakorkoli, Ukon Wacka (ponovite to desetkrat in svoje blebetanje primerjajte s tistim, ki skupaj s slino uhaja iz ust kakšnega lokalnega pijančka) je dokaz, da je ta bend ostal popolnoma brez idej. Že hvalnica tekili nekam zaudarja v kotlu koncepta, ki je doslej zahteval himne vodki, medici, pivu ... in je vprašljiva še po že tako zelo nizkih kriterijih, ki edina lahko prebavijo takšna poneumljanja. Na enega od svojih naslednjih albumov bodo Korpiklaani zagotovo vključili tudi hvalnico slivovici. Ali rakiji. Ali obojemu – kurc, ne bodimo diskriminatorni. Večje igre na prvo žogo, kot je tale zvarek, je že umetnost najti. 

Skladbe, ki si tistih štirideset minut sledijo kot plastične kroglice na v Kik-u kupljeni ogrlici za otroke, so nezanimive, nedodelane, neprepoznavne in se kot pijanec plota držijo istega recepta, ki ga Koripklaani uporabljajo že od pamtiveka dalje. No dobro: od leta 2003 dalje, pardon. Edini komad, ki nekoliko razbije monotonost in poraznost celotnega izdelka je tisti, po katerem album nosi naslov, saj ima za spremembo od ostalih celo zanimivo in živo melodijo, v komadu pa je moč zaznati nek pathos. Razen te izjeme je poslušalec ob Ukon Wacka pač primoran sprijazniti se z napletanjem kvazi folk melodij na eni in nekoliko prisiljenimi skoraj rockerskimi kitarskimi pasažami na drugi strani. Žal je oboje izvedeno zelo površno, mimogrede, malodane posiljeno.

Toda – roko na srce – slišal sem že marsikateri slabši folk metal izdelek, a to tej žalosti ne dvigne ravni kvalitete. Obstajajo ljudje, ki verjamejo, da ta, in temu podobne albume nujno potrebujejo, in takšni ljudje bodo v njem uživali, pili, plesali, seksali, kaj pa jaz vem. To niti ni poanta. Poanta je prej v tem, da takšna serijska produkcija, kakršno se gredo ti finski gozdni možje, počasi res nima več nobenega smisla. Sploh pa ne, ko postanejo prepričani, da morajo na album vključiti tudi priredbo Motörhead komada Iron Fist, če hočejo, da se jih smatra kot bend, ki je predan ... 'Predan komu? Čemu?' se mogoče vprašate. Da. Točno tako.

Avtor:
twitter facebook