recenzije

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

Clandestine Blaze

City of Slaughter

All Strings Detached

There's Something Painful About The Pearls

Beyond the Dark Forest

Ealde

Novembers Doom

Hamartia

Warbringer

Woe To The Vanquished

Helheim

landawarijaR

Skálmöld

Vögguvísur Yggdrasils

banner
banner

recenzija

23. 4. 2017  Wolfheart - Tyhjyys  (Spinefarm Records, 2017)
"Plošča je toliko zanimiva, da si bom ogledal nastop Wolfheart, ko bom letos obiskal kvalitetnih izvajalcev in zanimivih skupin poln Brutal Assault."

Glasbeno ustvarjanje Tuomasa Saukkonena sem od nekdaj zelo cenil; skoraj ni besed, s katerimi bi opisal zadovoljstvo nad tem, da sem imel v Orto baru priliko v živo slišati Before the Dawn, poleg Dawn of Solace meni enega najljubših njegovih glasbenih projektov/bandov. Žal je Tuomas obe skupini leta 2013 ugasnil oz. sta prenehali z delovanjem. Istega leta je, zanimivo, luč dneva ugledala njegova nova skupina, Wolfheart. Tyhjyys je tretja plošča skupine, ki naj bi preigravala melodični death metal.

Splošno povedano imamo opravka s ploščo, ki jo opredeljuje zelo čista produkcija. Njene glavne glasbene značilnosti so: srednje hiter tempo pesmi, povsem razumljiv growl, ušesom takoj opazna v vseh pesmih poudarjena in izstopajoča vloga igranja kitar ter 'premori' med hitrejšimi deli pesmi, katere zapolnjuje bodisi igranje klaviatur ali akustično zvenečih kitar. V poslušanju lepega števila pesmi se mi je pojavil občutek nepovezanosti ali vsaj neposrečenega poskušanja povezovanja posameznih delov pesmi. Ob tem se mi je v ušesih nekajkrat porodil tudi občutek, da sem poslušano že nekje slišal.

Kje natančno?

Nekaj logično, pri Before the Dawn, nekaj malega pa tudi (predvsem oblika kitarskih akordov) pri Amon Amarth, eden ali dva glasbena 'prijema' sta me celo asociirala na Wintersun.

Ob vsem navedenem kot pesmi, ki izstopajo po kvaliteti in odličnosti (v največji meri tudi zaradi boljše povezanosti delov pesmi) posebej izpostavljam Dead White, The Flood in The Rift. Dead White, ki daje občutek, da s sluhom gledaš gejzir, ki bruha energijo, katero ustvarjajo kitarske melodije in udrihanje po bobnih ter Tuomasovo, z glasbo končno ustrezno povezano in prepleteno kruljenje. The Flood krasi poudarjena čustvena dimenzija, ki se kaže skozi na začetku pesmi najbolj opazno zamaknjenost, otožnost in počasnost pesmi. Taki občutki se z razvijanjem sozvočnega petja, bravuroznega igranja kitar ter vključitve spremljevalnega petja z razvojem pesmi nekoliko umaknejo v ozadje, vendar ohranijo pozicijo tiste sile, ki usmerja razvoj pesmi. K ohranjanju občutja veliko prispeva tudi raba flavte v eni od dveh 'prekinitev' bolj divjih delov pesmi.

Mojemu sluhu najbolj povšeči je pesem The Rift. Po besedilu panteistično doomovska pesem glasbeno hodi po poti med udarnejšim thrashem in melodičnim death metalom. Predvsem bobnanje ter iz ozadja klaviature odlično stopnjujejo njen tempo in atmosferiko. Pesem z vsakim naslednjim trenutkom pridobiva na moči in ostaja napeta in intenzivna do konca.

Kakšen okus ima torej plošča? Kako se prebavlja pojedeno glasbo? Predvsem po okusu kot srednje trd melodičen death metal krožnik, ki mu za to, da bi ga lahko opredelil kot zelo dober manjka več pesmi, kot je The Rift. Plošča je vseeno toliko zanimiva, da bom nastop Wolfheart, ko bom letos obiskal Brutal Assault, zagotovo šel poslušati v upanju, da bodo zaigrali katero od v tekstu izpostavljenih pesmi ... tudi to nekaj pove o okusu plošče, mar ne? 

twitter facebook