recenzije

Haspyd

Перехрестя двох вітрів

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

banner
banner

recenzija

30. 7. 2012  Paradise Lost - Tragic Idol  (Century Media, 2012)
Za Tragic Idol bi težko trdil, da je presegel Faith Divide Us – Death Unite Us, gre bolj za stagnacijo… Sicer pa kam bi lahko še napredovali?

Paradise Lost so v svoji karieri šli skozi mnogo sprememb. Iz death/doom metala v gothic metal. Iz gothic metala v nežne rockerske/elektronske vode. Leta 2005 se je skupina odločila za povratek v metalske vode. Tako so se nadgrajevali do albuma Faith Divides Us – Death Unites Us. Po treh letih so se Paradise Lost vrnili, logično s svojim značilnim gotsko metalskim stilom, in sicer z albumom Tragic Idol.

Kot prvo je treba omeniti, da Paradise Lost niso spet zašli v kakšne čudne elektronske vode, temveč se držijo koncepta zadnjih treh albumov. Očitno ne bodo več preigravali doom/death metala, a vendar jih to ne dela nezanimive. Tu je med drugim treba omeniti, da pevec Nick Holmes več ne premore kruliti, namreč na albumu je več ali manj slišati le speven vokal. Skupina tudi na Tragic Idol izpostavlja počasnejše skladbe (npr. Crucify, Honesty in Death), kjer izstopajo kitare Mackintosha in Aedyja, pri čemer gre več ali manj za dve linije. Predvsem pa izstopajo linije Mackintosha, ki z žalostnimi melodijami ne daje potenciala po nečem bolj veselem, poskočnem. Seveda PL postrežejo tudi s kakšno bolj udarno skladbo, kot sta Theories from Another World in In This We Dwell.

Tragic Idol se lahko pohvali z dobro produkcijo, za kar je poskrbel Jens Bogren (Opeth, Kreator idr.), zaradi česar je album tudi precej podoben predhodniku. Za Tragic Idol bi težko trdil, da je presegel Faith Divide Us – Death Unite Us, gre bolj za stagnacijo… Sicer pa kam bi lahko še napredovali?

Avtor:
twitter facebook