recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

14. 3. 2012  Cannibal Corpse - Torture  (Metal Blade, 2012)
Z leti nekaj izgubiš, nekaj pridobiš - a s Cannibal Corpse si lahko prepričan, da so izgube neznatne.

Torture ... Kako to, da tega imena niso izrabili že prej? V več kot dvajsetih letih je kvintet, ki je svojo pot pričel v Buffalu v New Yorku, iznašel že milijon načinov, kako ubiti nekoga, prav toliko tudi imen, a imena ''torture'' (ergo, mučenje) ni še nikoli eksplicitno uporabil, čeprav je prav mučenje ena izmed prevladujočih metod, kako tekstopisci zasedbe nekomu podarijo smrt.

Super ime za album, a zgolj imena pesmi ali albumov niso pri Cannibal Corpse tako pomembna kot glasba in besedila sama (pa čeprav ni moč uiti trditvi, da imajo imena tipa Addicted To Vaginal Skin, Stripped Raped Strangled, Priests Of Sodom, Make Them Suffer ... svoj čar in da, so izjemno pomemben faktor privlačnosti  vsega, kar Cannibali predstavljajo). Alex Webster, Pat O'Brien, Rob Barret, Paul Mazurkiewicz so glasbeniki, ki ne samo, da so z leti boljši in boljši, ampak še vedno znajo sestaviti ploščo, ki si jo boste z užitkom večkrat zavrteli in temu primerno spoznavanje plošče ne bo nič kaj težje od gledanja prvega dela Conana.

Torture je ''tour de force'' dinamike, album, ki deluje mnogo bolj neposiljeno kot predhodnik Evisceration Plague, ki se je začel s precej težko prebavljajočim Priests Of Sodom, ki nadgrajuje brutalnost albuma Kill in ki se s ponosom ozira na zapuščino in pomen prvih štirih albumov Eaten Back To Life, Tomb Of The Mutilated, The Bleeding in Butchered At Birth. Začeti album z divjaško nečloveškim hitrostnim demonom Demented Aggression, je za Cannibal nekaj že dolgo neslišanega. Že vsaj kakšno desetletje nazaj (komad Time To Kill Is Now ne šteje, ker ne deluje tako hitro in manijakalno), takoj zatem pa upočasni s Sarchophagic Frenzy. Dinamika potem gre še naprej v nečloveško dumačino tipa Scourge Of Iron, se prepleta z diaboličnim Followed Home Than Killed, klasično zgodnje death metalsko zvenečim Rabid, medtem ko je osrednja točka ultra dinamični in 100% kanibalistični predstavnik vsekakor single Encased In Concrete (niti malo me ne čudi, zakaj so prav ta komad izbrali za spot).

Priznam - vsak komad bi lahko opisoval do obisti, a še ne bi našel zadovoljivih izrazov, ki bi pojasnili, da ob Torture uživam kot ob nekaterih ploščah Cannibalov sploh nisem mogel. No, čar je pri njih tudi v tem, da si jih človek zavrti večkrat, če ne gredo v uho že prvič, a pri Torture ni straha. Album je - kot sem že povedal - izredno razgiban in kaže, da so prav v malenkostih naredili ploščo, ki res izstopa. In to so malenkosti, kot je razporeditev ritmov Paula Mazurkiewicza, prisotnost in neverjetni prijemi basističnega Alexa Websterja, riffi, ki jih lahko pišeta samo Barret in O'Brien (jebat ga, take riffe današnji šolani ''guitar wankerji'' ne bodo napisali, ker so kao preenostavni - pićkice), potem pa je tu vokal Corpsegrinderja, ki zveni še bolj natančno, ubijalsko in divje, medtem ko me njegova sposobnost čiste in jasne izreke vedno bolj preseneča.

Edino, kar se mi zdi, da šepa, je grafika Vincenta Lockeja, ki je z leti pač vse manj moteča ali pa grozljiva (po svoje pa - kdo bi mu zameril? Butchered At Birth lahko narišeš samo enkrat), je pa zvočna podoba še toliko boljša, odkar že v tretje delajo z Erikom Rutanom.

Z leti nekaj izgubiš, nekaj pridobiš - a s Cannibal Corpse si lahko prepričan, da so izgube neznatne.

twitter facebook