recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

19. 11. 2011  Havok - Time Is Up  (Candlelight Records, 2011)
Svež veter v megli modernih predstavnikov ''thrash revivala''.

Čeprav so ameriški thrasherji Havok svojo pot pričeli okrog leta 2005 z demo posnetkom Thrash Can (ki se z isto vsebino, a drugim imenom pojavi kot demo Pwn 'Em All nekaj let kasneje), torej v času, ko so se po svetu že vračali  in dodobra spet uveljavili Exodus, Forbidden, Testament, Death Angel idr., mlajša generacija (predvsem iz Kalifornije) pa je prihajala na sceno v obliki Municipal Waste, Bonded By Blood, Gama Bomb (no, ti so Irci, a vseeno), Fueled By Fire ali Evile (ti pa so iz Anglije), so Havok vedno šli mimo generičnih pesmi, ki govorijo o a) fast foodu, b) popivanju s prijatelji, c) napadu mutantov in d) norenju v dvorani, pa tudi konspirativnih teorij ali zunajzemeljskih bitij in mutiranih morskih psov na srečo tukaj tudi ne boste našli. Prav tako so zvokovno tudi precej drzni - niso niti čisti crossover v stilu Municipal Waste ali klasičnih D. R. I., niso tehničarji a la Forbidden, ne igrajo milijonkrat prežvečenih riffov, ki kradejo od Testament (Havok se - če nič drugega - precej odkrito spogledujejo z evropsko sceno), niso ''tough and fuckin' angry'', kot milijon drugih groovy bendov, ki hočejo biti novi Slayer ipd. So Havok in to vam je takoj jasno!

Že od prvega albuma (Burn, 2009) dalje Havok (tako kot recimo Warbringer) skrbijo za svojo izstopajočo zvočno identiteto, ki na albumu Time Is Up res zasije. Riffovski napadi Reecea Scruggsa in Davida Sancheza (ki je tudi vokalist) so nalezljivi kot Kreator v obdobju Coma Of Souls, kompleksni in dinamični kot Megadeth v obdobju Rust In Peace ali pa Peace Sells ..., tu pa tam se najde kakšen del, ki bolj spomne na kakšen starejši death metal (teh je malo, a so vseeno dobrodošla sprememba), medtem ko v solo delih ali pa nekakšnih Coronerskih eskapadah (ki pa ne gredo tako daleč, da bi bile novi Voivod) res dajo piko na i. Sinteza vsega omenjenega je predvsem v komadih D. O. A. ali The Cleric. 

Resda pa že otvoritveni komad Prepare For Attack ali pa zadnji Time Is Up presenetita z udarno ritem sekcijo basista Jesseja De Los Santosa (ki pač ni DiGiorgio, ampak je v stilu bolj podoben Jacku Gibsonu iz Exodus) in bobnarja Peta Webberja, ki smiselnost posameznih ritmov v posameznih delih pesmi pozna do obisti. Tip točno ve, kdaj in kaj udariti.

Komadi, ki se ukvarjajo s političnim stanjem, osebnimi (resnimi, ne tinejdžerskimi) težavami posameznika, zaživijo še bolj ob brutalnih vokalih prej omenjenega Davida Sancheza, ki so surovi in v svojih surovih barvah dovolj zanimivi (tukaj spevnih pasaž Russa Andersona ali Ola Drakeja ne bi imele smisla), da iz vsakega komada naredijo še večji učinek.

Edina generična poteza je cover art Eda Repke, ampak to se da zlahka spregledati (no pun intended!). Odlično!

twitter facebook