recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

16. 7. 2014  VADER - Tibi Et Igni  (Nuclear Blast, 2014)
Hudič je v detajlih.

Vader, poljski death metal bend, ruši zidove že več kot 25 let. In to ni malo, še posebej, če ste death metal bend, katerega značilnost je, če se šaljivo izrazim, edina sprememba je konstanta. A bilo bi ignorantsko trditi, da se Vader ponavljajo, da so neizvirni, da je album Tibi Et Igni isti kot Welcome To The Morbid Reich kot Necropolis itd. – da so Vader pač še samem sebi namen. Čeprav bi prav vse to lahko trdili ob hitrem in površnem poslušanju albuma, ki ga je založba Nuclear Blast na trg lansirala konec maja letos.

Namreč, ko so izdali single Go To Hell, sta komada Where Angels Weep in Triumph Of Death nakazovala, če nič drugega, da Vader v letu 2014 zvenijo udarno, nevarno in še bolj agresivno kot prej. A to so pokazali že recimo z albumom Litany ali pa Impressions Of Blood. Nato pa sem, obupan nad mislijo, ''da mora obstajati nekaj več'', ostrmel v naslov. Go To Hell. Po eni strani bi to lahko bil izraz Vader, naj se usedemo na sredinec in vrtimo do onemoglosti, saj je njim vseeno, kaj si mislimo o tem, kaj počnejo. Mogoče pa bi ga vzeli kot navodilo. Go To Hell. Ker velja tudi: For The Devil Lies In The Details.

Točno tako!

Ko si zarolate album Tibi Et Igni, v vas butne klasični Vader zvok. To ne pomeni neizviren itd., ampak tisti zvok, ki dela Vader … em, Vader. Čisti, jasni bobnarski ritmi, bas, skrit v ozadju, v ospredju dvojni kitarski napad, ki v vsej masnosti današnjih death metal kitar še najbolj vleče na klasičen Slayer in Petrov distinktivni vokal. OK, takoj nam je jasno, da so Vader že veliko pridobili z bobnarjem Jamesom Stewartom, ki deluje kot angleški otrok Daraya in Doca, vsekakor pa zlahka pelje scat Paula, ki je zadnjih nekaj let po mojem mnenju s svojim igranjem naredil Vaderjem več škode kot koristi. Bend deluje kot bi se mu nazaj utrdile hrbtne mišice, kot bi se zacementiral fundament, kot bi spet delovali kot usklajena, neustavljiva, trdna in smrtonosna vojaška enota.

Solaže. Uf! Peter je bendu naredil veliko uslugo, ko je vzel v bend poljskega thrash metal veterana Spiderja, ki je zadnjih precej let kazal, da Vader lahko na solo kitarskem področju ponudijo mnogo več, kot le Petrovo slabo kopiranje Kingovih stopanj na mačji rep ali pa Mauserjevo kvazi soliranje. Res, Spider ponuja melodiko, ponuja morbidnost, iz klasičnih Vader riffov naredi popolnoma sveže, a še vedno tako znane in hkrati razgibane zvočne krajine.

Vokal je ob vsej ''Yeah!'' ali pa ''Rrright!'' Petrovo močno orožje. Mislim, dosti klasičnih death metal pevcev danes ne more več odkruliti svojih stvari niti polovico tako dobro kot prej (Bolt Thrower ali pa Pestilence anyone?), ampak Peter še vedno zveni kot na The Ultimate Incantation.

Če ste prišli do sem, vas verjetno že utruja, zakaj sem se tako obesil na detajle, iskanje inovacij ipd. in se preprosto nisem sprijaznil z dejstvom, da nekatere stvari pač ostajajo iste.

Hudič leži v detajlih in tistemu, ki preživi skozi prvih par klasičnih Vader štiklov, je jasno, da so Vader znotraj svojega ustvarjalnega miljeja stvar popestrili kot mojstrski kuhar klasično, prežvečeno (no pun intended!) jed z ustreznim naborom mikroskopsko velikih, a relevantnih – začimb.

Namreč, že sami komadi so precej različni med seboj – če se vam zdi otvoritveni komad klasični Vader šus, je komad Triumph Of Death po dolgem času pravi march of death (in v veliki meri me spominja na srbske Infest in komad Back To The War), ob katerem death metal trupe neusmiljeno marširajo nasprotnikom naproti. Še večji udarec v sektor ''WTF?!'' je Hexenkessel, pa ne zaradi introta, ki močno spominja na s klaviaturami začinjen album Vader XXV, ampak predvsem zaradi uničevalnega, a počasnega tempa in celotne srhljive atmosfere, ki potem preskoči v nekakšen melodic black metal napad The Black Dahlia Murder style. Zakon! Na cesti pa sem ob poslušanju obstal, ko se je v predvajalniku zarolal komad The Eye Of The Abyss. Mislim, Vader so že znali presenetiti s komadi a la The Predator, Xepher, Black Moses, ampak tole je kolektiv potegnil sploh ne vem od kod. Je pa jasno, da Vader še kako vedo, kaj se dogaja v ekstremni sceni danes in da niso zaprti za frišne vplive, če le ti lahko pripomorejo k opusu infernalisu (se opravičujem, moja latinščina je užasna). Konec s komadom The End (kako predvidljivo) pa je sploh velik poklon Black Sabbath in najbolj zadumiran Vader komad ever.

Coverji na bonus verziji so pravi užitek za poslušanje, še posebej komad Przeklety Na Wieki, ki v poljščini potrdi, zakaj je ta jezik tako dober za metal – takoj človek pomisli na kakšne novejše Behemoth ali pa klasike a la Destroyers ter Wilczy Pajak. Zakon!

Album, ki v vseh pogledih dokazuje, da Vader z ognjem in mečem osvajajo naprej in da svet ni še niti malo začutil, kaj vse nam lahko štirje jezdeci apokalipse še pripravijo.

Ne zamudite jih na drugem odru festivala Metaldays letos!

twitter facebook