recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

23. 12. 2011  All Shall Perish - This Is Where It Ends  (Nuclear Blast, 2011)
All Shall Perish so tokrat presegli vse svoje pretekle dosežke.

Ameriški pionirji deathcora All Shall Perish so si od zadnjega albuma Awaken the Dreamers vzeli tri leta do novega albuma. This is Where it Ends bi lahko imeli za logično nadaljevanje Awaken the Dreamers, vendar je tudi precej zgledovanja po prvih dveh albumih. Zgodi se pa mnogo več kot na vseh prejšnjih albumih.

All Shall Perish so tokrat presegli vse svoje pretekle dosežke. Otvoritvena skladba Divine Illusion je nekaj najbolj brutalnega, kar so ASP doslej naredili. Skladba pokaže zvočno podobo albuma; zvok je močan, a obenem jasen. Za poudarek moči so se ASP opremili celo z osemstrunskimi kitarami, ki so prisotne na nekaterih skladbah. Po mnogih poslušanjih se izkaže, da so ASP začeli posegli po bolj tehničnem pristopu. Seveda so prisotni klišejske prvine deathcora, kot so breakdowni, kombinacija krulečega in kričečega vokala v stilu The Black Dahlia Murder. Resda je kričeč vokal pri ASP noviteta in je pogosto prisoten, poleg tega bolj ustreza kakšnemu bolj melodičnemu riffu. Zamenjava kitarista se občutno pozna. Nova pridobitev, ki sliši na ime Francesco Artusato (izdal je tudi solo album Chaos and the Primordial), je zahtevne solaže prejšnjih izdelkov popeljal še na višji nivo. Francescov stil ponekod spomne tudi na Jeffa Loomisa in Steva Vaia (za primer si vzemite solažo skladbe Pure Evil).

Pomembno vlogo tu igra originalni kitarist Ben Orum, ki je priskrbel večino glasbe. Predvsem pa ga je treba zelo pohvaliti za skladbo Royalty Into Exile, ki se ponaša z neverjetno variacijo melodičnega riffa, obenem pa skladba obdrži nalezljivost. ASP z vsako skladbo želijo pokazati nekaj več; recimo melanholično stran v skladbi The Past Will Haunt Us Both, potem uporabo black metalskih prijemov v skladbi Rebirth, ki je kasneje okrepljena z death metalsko pasažo in breakdownom. Slišati je mogoče celo kakšen nedistorziran del, ki bi na prvi posluh lahko spomnil na Dissection. Nenazadnje pa je treba posebej pohvaliti ritem sekcijo. Basista Mikea Tinerja je zaradi dobrega zvoka lepo slišati in njegove linije niso le podpora kitaram. Novi bobnar Adam Pierce pa definitivno pripada kategoriji ekstremnih death metal bobnarjev, ki znajo 10 različnih blastov ter polno ritmičnih obratov.

ASP so naredili vsekakor najbolj napredni album v svoji karieri. V več kot 50-ih minutah je poslušalec priča mnogim variacijam, raznolikim riffom, kar daje občutek dodelanosti in premišljenosti. Ne glede na umestitev ASP v deathcore (po mojem mnenje je zadeva preprosto death fuckin' metal), se na albumu zgodi ogromno. Potrebnih je mnogo poslušanj, da se vse informacije, ki so jih ASP posneli, absorbirajo v naš register.

P.S. Naslov albuma malce zavaja, ker deluje, da skupina končuje kariero. No, gre za povezavo z naslovnico, na kateri kaže sekunde pred koncem nekega verskega hipokrita.

Avtor:
twitter facebook