recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

12. 2. 2017  Desert Near The End - Theater of War  (Total Metal Records, 2016)
V kolikor visokoleteče promovirana glasba skupine ne bo istočasno požrla epskost Rhapsody of Fire, prežvečila nadzvočnost Dragonforce in pogoltnila thrasherskega udarnega vala Testament (zanimivo, da so mi kot prvi prišli na misel Testament in ne kakšna druga mojim ušesom všečna thrash mašina), bo moj zadnji odgovor na vprašanje ocene: »Veliko reklame za nič!« oz., še natančneje: »Veliko hrupa za nič!«

Posluh, posluh, oj, ljudstvo metalsko!

Glasba Desert Near The End (v nadaljevanju DNTE) je bila predstavljena zelo visokoleteče, saj naj bi skupina igrala 'extreme epic/power/thrash metal'!!! Navedeni koktajl žanrov zveni ultra brutalno in naj takoj napišem, da sem si po branju takega napovednika in nekaj trenutkov, predno sem se lotil poslušanja tega glasbenega čudeža obljubil, da bo, v kolikor visokoleteče promovirana glasba skupine ne bo istočasno požrla epskost Rhapsody of Fire, prežvečila nadzvočnost Dragonforce in pogoltnila thrasherskega udarnega vala Testament (zanimivo, da so mi kot prvi prišli na misel Testament in ne kakšna druga mojim ušesom všečna thrash mašina), moj zadnji odgovor na vprašanje ocene: »Veliko reklame za nič!« oz., še natančneje: »Veliko hrupa za nič!«

In kdo sploh so DNTE? Ne, niso iz Furlanije - Julijske krajine prihajajoči v florentinsko renesančno nošo odeti pretendenti za prestol epic-Hollywood-power metala, na katerem ponosno sedijo Rhapsody (okičeni z vsemi svojimi plemiškimi nazivi: beri levimi in desnimi prilastki tipa Luca Turilli's, on Fire, of Fire itd.). Ne , izzivalci kraljev prihajajo iz dežele, v katero turistične agencije množično vodijo slovenske maturante in absolvente in kjer jim za žuranje na Mambo Kings, za navodila za uniformno žuranje, ponudbo igranja nekaterih higienično oporečnih iger ter tekmovanja, kdo je najbolj žurerska skupina (beri: se najbolj ubogljivo zabava po navodilih organizatorjev) poberejo mastne denarce. Sem povedal nejasno in premalo metalsko? Trio DNTE prihaja iz domovine Rotting Christ, torej Grčije in so v šestih letih obstoja izdali tri plošče.

Kakšna pa je glasba?

Da, nedvomno gre za divje hitro thrashersko hrumenje, katerega okostje in hitrost določajo bobni (zanimivo je, da, kot je zapisano v Metalskih Arhivih, skupina trenutno nima stalnega bobnarja?) ter ji meso in gibanje (no ja, bolj vibriranje, saj je raznolikost glasbe 'prostemu' ušesu skoraj nezaznavna) dajejo predvsem kitare. Pevčevo petje sicer pokaže prisotnost vokalnega elementa v pesmih, vendar slednje zaradi svoje povprečnosti in pomanjkanja zaznavne drugačnosti (po domače: brezizraznosti) ne daje nobenega posebnega doprinosa k doživetju v poslušanju. Bas kitare, ki naj bi bila baje prisotna, moja ušesa, razen v eni pesmi sploh niso 'ujela na radar'.

Ploščo Theater of War tvori osem pesmi, ki jim je vsem, razen A Martyr's Birth in At the Shores, skupno to, da se začnejo zelo agresivno in ponujajo hiter thrash, na katerem je mogoče zaznati kanček priokusa hitrega igranja a-la Nevermore. Njihova powermetalska substanca se morda nahaja v tekstih pesmi (ki pa jih, pošteno povedano, nisem šel preverjat), v glasbi pa je skoraj ni moč zaznati. »Skoraj« sem zapisal iz dveh razlogov: prvič zato, ker sem pri pesmi The Dark dobil občutek, da se pevec Alexandros trudi peti po powermetalsko, vendar njegovo petje zveni kot pridušeno petje hudo prehlajenega pevca Blind Guardian, in drugič, zato, ker je v glasbeni kompoziciji pesmi Point of No Return mogoče zaznati pridih power metala v thrasherskem igranju. Omenjena pesem je tudi ena od dveh no, hm, bolj zanimivih, saj zveni kot bi Origin igrali thrash z vplivi power metala. Težko predstavljivo? No, pesem deluje kot thrasherski hrup, ker delujejo deli glasbe sposobno odigrano, vendar pa žal, preveč nepovezano. Pesem At the Shores daje zaradi zvokov šumenja vode in pridušenega ter odmevajočega pevčevega petja občutek baladnosti, svečanosti in epskosti ter zveni kot pesem od svojih junaštev utrujenega junaka. Pesem se na polovici sicer prelevi v udarnejšo in zaradi svoje drugačne strukture zveni bolj zanimivo kot ostale pesmi na plošči.

Če malenkostne raznolikosti v igranju edino, kar po poslušanju ostane v spominu (oz. če se popravim – na papirju zabeležk, bolj kot v spominu) in tudi edino, kar priča o različnosti pesmi, moram, kljub opazno neklasičnemu pristopu k igranju metala in nespornem znanju igranja instrumentov, zapisati, da si plošča žal ne zasluži posebne pohvale oz., kot sem obljubil že na začetku recenzije – dati oceno: veliko hrupa za nič. Če pa imate zares radi thrash metal v vseh njegovih izvedbah, vam zna biti plošča Theater of War vseeno več, saj je brez dvoma vredna poslušanja.

twitter facebook