recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

1. 9. 2020  Marax - The Witch  (samozaložba, 2020)
You shall be bewitched!

Opomba: Besedilo je v izvirniku bilo objavljeno v oddaji Tolpa Bumov na Radiu Študent maja letos.

Po dveh EP-jih nam domača symphonic black metal zasedba Marax končno ponuja dolgo pričakovani prvenec The Witch. Zakaj ‘končno’? Preprosto zato, ker sta EP-ja The Abyss Of Illusions ter Dance Within The Flames Of The Burning Fire kazala svojevrsten potencial vsaj, kar se simfoničnega black metala tiče. Predstavnikov prav te podzvrsti v Sloveniji trenutno ni veliko, z izjemo zasedb Dark Sphere ter Taste Of Plague, če me spomin ne vara. Drugi razlog pa je ta, da Marax ne ostajajo zgolj v domenah tega, kar naj bi označevala besedna zveza »symphonic black metal«, katerega najbolj znani predstavniki na svetu so še zmeraj Norvežani Dimmu Borgir.

The Witch je pravzaprav res čarobna zmes različnih vplivov metalskih vplivov, ki skupaj tvorijo opojen in zlahka usoden napitek. Kvartet, ki ga sestavljajo vokalistka Anin, kitarist (na plošči tudi basist in občasni klaviaturist) Nordslayer, violinist Mors Violinis ter bobnar Morgoth, vnaša različne glasbene vplive in poglede, ki pa skupaj delujejo odlično. Vsaj v slučaju Nordslayerja in Morgotha vemo, da gre za mladeniča, ki sta aktivna v kar nekaj slovenskih metal zasedbah a la Cvinger, Cordura ipd., kot glasbenika nasploh pa sta vešča izjemnih prijemov, Mors Violinis pa je kot šolani violinist aktiven član Simfoničnega orkestra RTV, hkrati pa zelo aktiven na slovenski metal sceni – njegove diabolične prijeme je moč slišati v Snøgg, Glisti in Big Bad Wolf. Vse to je verjetno razlog, da je album The Witch tako prekleto poslušljiv že od prve sekunde dalje in z vsakim poslušanjem vse bolj postaja del vaših črnih in izgubljenih duš.

Namreč, The Witch je več kot zgolj simfonični black metal album. V sebi združuje široke poteze drugega vala skandinavskega black metala, ki vas bodo spomnile na Dissection in album Storm Of The Light's Bane ter legendarni album Enthroned Darkness Triumphant od Dimmu Borgir s pridihom marsikomu neznanih Darkwoods My Betrothed ali pa morda bolj znanih Ancient. Temu black metal zvarku se zelo dobro poda nekaj žličk progresivnega death metala, ki vas bodo spomnile na kakšne Death, Into Eternity ali pa celo legendarni album Thresholds od Nocturnus. Vse skupaj pa se lepo veže na mračno atmosfero, ki spominja na My Dying Bride, čemur seveda botruje violina, v določenih segmentih pa tudi na zgodnejše Akercocke. In prav zanimivo je opazovati, kako vplivi prihajajo v ospredje – prej omenjeni black metal odpre ploščo in jo tudi zaključi, vmes album doseže vrh z izrazitimi progresivnimi death metal vplivi, sam vrh pa je verjetno prav epsko dolga pesem Eternal Loneliness, ki deluje celo totalno funeral doomovsko.

Glasbeno je album The Witch, kot že rečeno, čarobni napoj iz različnih svetov. Je pravzaprav svojevrstno potovanje, katerega atmosfera je mračna, zlovešča, na trenutke malce svetlejša, da bi potem postala spet izjemno temačna, prepojena z veliko dozo obupa in žalosti. In pri tem največ naredijo vokalne linije, klaviaturske pasaže in violina. Prav ta atmosfera pomaga zgodbi, ki jo pripoveduje Anin, da postane skorajda cinematična. Album je zato definitivno treba poslušati v kosu, če se le da tudi brez besedilne knjižice, saj jasna izgovorjava pevke ne skriva ničesar. Zanimivo je tudi to, da je vokal precej osnoven, brez kakršnihkoli pompoznih dodatkov, kot jih recimo uporabljajo Dimmu Borgir ali Cradle Of Filth. Zanimivo je tudi to, da vokal na večini plate deluje enodimenzionalno, dinamiko pa izvaja znotraj svojega, na prvi posluh prevladujočega spektra. Ki je močan, čeprav ne deluje kričeče, temveč bolj kot zlovešč šepet.  Namreč, vokal Anin spominja na kakšne Pestilence na albumu Testimony Of The Ancients ali pa Revenant na prvencu Prophecies Of A Dying World, s svojo jasnostjo, a občutno raskavostjo. Tukaj ni ''kvazi'' kruljačine v stilu kakšnih Arch EnemyAnin resnično zveni, kot bi vas za roko prijela s hudičem obsedena Linda Blair v filmu Exorcist in vam, čeprav tišje, pripovedovala svojo mračno zgodbo. In to je njen ''modus operandi'', čeprav potem na ravno pravšnjih mestih popestri s petjem v – francoščini. Če se vam norveščina in angleščina zdita ravno prav ''evil'' za black metal, potem je treba priznati, da je francoščina še bolj idealna za to zvrst – namreč, ko Anin izgovarja verze v intru The Realms Of Death, (ki, ko smo že pri tem, spominja na vrhunce plošče Cruelty And The Beast britanskih Cradle Of Filth), še posebej pa v pesmi Désespoir, to zveni morilsko grozeče, zlo in hkrati – vem, da bo to zvenelo kot klišé, ampak tudi seksi. Kar se da enostavno izraziti z enim samim pridevnikom – diabolično! V tem trenutku se človek kar vpraša, kako to, da francoščina ne prevladuje na tem glasbenem področju. Pika na i v knjižico dekadence, ki tudi močno zrači iz albuma The Witch pa je violina Morsa Violinisa, ki lepo dopolnjuje kitaro in ostale inštrumente ter zaradi tega poda plošči še eno referenco – ene in edine Emperor.

Edina hiba te, drugače neverjetno poslušljive in dobre plošče je njena zvočna podoba. Prvi del albuma zveni perfektno – razmerje instrumentov je idealno, vse skupaj na srečo tudi ni preglasno in prav tako ne deluje disonančno kot mnogo black metal plat danes, za katere se bendi očitno prav trudijo, da bi zvenele, kot bi jih posneli v jami. Tam nekje od sredine pa proti koncu pa se zdi, kot bi zvok postal tanjši, nekako … ne sterilen, temveč deluje, kot bi mu odstranili neko »žmohtnobo«, ki pa je za metal nujna – in to je očitno, ko plošča preide bolj v progresivni death metal. Koliko bolje bi izpadel komad Eternal Sadness, če bi imel še ravno dozo tiste »mastnoće«, ki jo zahteva funeral doom? Ali pa, koliko bolj furiozno bi deloval black metalski tour de force v obliki komada Spirits Of The Dead … A če pomislimo, da imamo eno samo, pa čeprav močno hibo albuma, ki pa ji nasprotujejo mnoge in izjemne prednosti, potem nam je jasno, da je album The Witch še vedno nekaj, kar moramo poslušati, slišati in podoživeti.

Ko namreč enkrat poskusite tale čarobni napoj, ste v večni lasti čarovnice. In ne bo vam žal! 

twitter facebook