recenzije

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

banner
banner

recenzija

22. 2. 2017  Zao - The Well-Intentioned Virus  (Observed/Observer Records, 2016)
Po domače rečeno bi se Zao že zdavnaj lahko poslovili, naredili nekaj reunion showow za ''good times sake'', preigravali klasike pobrali denar in rekli bobu bob. Ampak po zgodovini, kakršno imajo za seboj, Zao ne bodo končali, kar tako

Recite, karkoli želite ampak Zao nikoli niso posneli identičen album oz. kopirali predhodnega. Vedno so svojo zmes med HCjem in metalom rinili v svet neznanega in zadevo vse skupaj poimenovali samo metalcore (tisti pravi, ne dandanašnji) in temu primerno so upravičeno označeni, kot dediji metalcore žanra.

Po kulti izdaji Where Blood And Fire Bring Rest (1998, Tooth & Nail Records) je skupina doživljala, kar veliko dozo temnih časov – od konstantnih menjav, do razhoda in ponovne združitve, dokler ni za mikrofon poprijel Dan Weyandt ter za kitaro Scott Mellinger.

Omenjeni duo je dobro desetletje skupino Zao žanrsko porival daleč v neznana območja, od močnih Neurosis vplivov, black metal vokalov, depresivnih besedil in melanholičnih melodij, ki so se primarno super vnesli z že poznanim igranjem metalcora.

Po prihodu Weyandta ter Mellingerja je skupina doživela sam vrh ''slave'', kajti izdaje The Funeral of God (2004, Ferret Records), The Fear Is What Keeps Us Here (2006, Ferret Records) ter Awake? (2009, Ferret Records) so Zao ponesle v svetovno prepoznavnost in posledično je pričakovanje vsakega oboževalca pri novi izdaji samo raslo, kar nas ''fast forward'' ponese na njihovo zadnjo/trenutno izdajo The Well-Intetioned Virus.

Ampak kljub ponovni združitvi drugega kitarista Russa Cogdella The Well-Intentioned Virus ni vrnitev k koreninam oz. ''naredili smo boljši album, kot je The Funeral Of God''.

Kot rečeno na samem začetku Zao nikoli niso naredili povsem identičen album in niso noben album kopirali. Skupaj z bobnarjem Jeffom Gretzem (From Autumn To Ashes) in basistom Martinom Lunnom (Pensive) je The Well-Intentioned Virus povsem nov album, ki s strani Zao v dvajsetletnici in več ni bil narejen.

Vse, kar bi lahko potrdil je enakega iz predhodnih albumov so nezgrešljivi demonski kriki Weyendta ter tisti vmesni ''downtuned'' riffi Mellingerja.

Album že od samega začetka (The Weeping Vessel) ponudi ''clean'' kitarski intro, ki se skozi minute prelevi v hladno postopanje po ''mid-tempu'' bobnanja in ''Neurosis like'' instrumentalo. Mogoče kakšen moment, bi lahko rekel, da spominja na Self-Titled (2001, Tooth & Nail Records) album ampak je v nekaj trenutkih zadeva povsem nova in samosvoja.  Nekakšna sestava energičnosti in lirične žalosti.

Tudi v nadaljevanju se zadeva nadaljuje v precej frenetičnem duhu. Istoimenska A Well-Intentioned Virus ponudi sozvočje harmonij in groove segmentov, kar se sliši precej novodobno, ampak pri vključitvi Weyandtovih vokalov poslušalec preide na povsem drugo območje.

Sicer album ponudi tudi malce bolj rafiniran pristop (Haunting Pools), kjer je kjer se celota dvo-dimenzionalno spoprime z melodičnimi stili depresije in čistega vokala kitarista Mellingerja.

A Well-Intentioned Virus v kompletu ne ponudi pričakovano, ampak bolj sofisticirano poslušanje, ki je po slišanem občutno narejen premišljeno in počasi (logično, trajalo je 7 let).

Sicer ne morem reči, da je to vrhunec skupine ampak je tisti metalcore album, ki nadaljuje pot od trenutka, ko so novodobne skupine omenjeni žanr ''ubile''.

Po domače rečeno bi se Zao že zdavnaj lahko poslovili, naredili nekaj reunion showow za ''good times sake'', preigravali klasike pobrali denar in rekli bobu bob. Ampak po zgodovini, kakršno imajo za seboj, Zao ne bodo končali, kar tako. Vedno so zadevo otežili in vedno naredili album vreden svojega denarja in časa poslušanja in ravno to jih je pripeljalo v prve vrste metalcore žanra.

01. The Weeping Vessel

02. A Well-Intentioned Virus

03. Broken Pact Blues

04. Jinba Ittai

05. Apocalypse

06. Xenophobe

07. Haunting Pools

08. Observed/Observer

09. The Sun Orbits Around Flat Earth Witch Trials

10. I Leave You in Peace

twitter facebook