recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

9. 12. 2011  The Devil's Blood - The Thousandfold Epicentre  (Ván Records, 2011)
Poizkus orisa kako lahko ekscesi ter transgresije telesa in duha šestdesetih pomensko polno živijo tudi dandanes.

Kot je ugotovil Nenad v njegovem članku, je večina tega, kar se dandanes označuje (in prodaja) kot post- (rock, metal, itd), največkrat kar pre- (rock, metal, itd). Hkrati pa drži tudi, da v isto reko pač ne moremo stopiti dvakrat, in da bendi, ki se v svojem zvoku, pojavnosti in pristopu vračajo v šestdeseta ali sedemdeseta leta 20. stoletja, le s težavo zanikajo (no, pravzaprav je nemogoč, ne le 'težaven' proces) zadnjih štirideset ali petdeset let glasbe, njenega razvoja, vplivov nanjo in tudi vpliva z njene strani. Vsa retro fascinacija, ki bdi nad doom/stoner metalom – v okruških pa tudi v fascinaciji nad psihedelijo, ki dandanes fetišistično preveva black metal – tako ni nujno stagnacija ali celo regresija, temveč mogoče prav nasprotje tega: je poizkus, kako to stagnacijo preseči. Je rast, hipertrofija. Poglavitno vprašanje pri tem je seveda: ali je sporočilnost takšne komunikacije med sodobno in klasično (s tem pojmom imam v mislih tako klasični rock'n'roll z vsemi njegovimi spin-offi šestdesetih in sedemdesetih, kot tudi njegove blues in country korenine) glasbo sploh sploh kredibilno?

 

In odgovor?

 

Da. Seveda je.

 

No, na tem mestu se niti ne bi spuščal v postmodernistične poetike in teoretsko poizkušal utemeljevati, kako je takšna komunikacija lahko ne le možna, ampak tudi pomensko polna, temveč bi raje prešel neposredno na prakso. Verjetno ne boste kaj preveč ugovarjali.

 

The Devil's Blood so v zadnjih nekaj letih postali pravi pravcati fenomen. Njihova glasba se giblje med hard rockom sedemdesetih in psihedelijo (in katera ima v živo tisti dionizični in nepredvidljivi Led Zeppelin in/ali Jimi Hendrix občutek), obenem pa ideološko stojijo v veliko globljih (in veliko bolj krvavih) vodah, kot pa večina drugih predstavnikov takšne glasbe; v tem so skratka bližje kakšnemu okultnemu black metalu, kot pa širnemu spektru hipijade, dooma, stoner rocka in še česa.

 

No, po zgolj enem EP-ju in albumu Time Of No Time Evermore so nizozemski The Devil's Blood postali eno vodilnih (ali raje: prepoznavnejših) imen svojega podžanra; pričakovanja, ki so se vrtela okrog njihovega novega studijskega albuma, pa so segala pod nebo. V luči tega dejstva se bomo verjetno v svet The Thousandfold Epicentre podali kar z analogno primerjavo med obema albuma. Poizkusimo.

 

Time Of No Time Evermore je bil enoznačen in sorazmerno monoton (zabaven, izjemno poslušljiv, a vseeno nekoliko... recimo temu monolitski), kazal se je kot ena ideja, en izraz. The Thousandfold Epicentre pa je ravno nasprotje vsega tega. Je razgiban in izredno spremenljiv. Ter dalje: v svoji raznolikosti je že tako več-izrazen, da meji na blaznost. Albuma se razlikujeta tudi po navezovanju na zgodovino. Če je Time Of No Time Evermore temeljil v sedemdesetih, se je The Thousandfold Epicentre ustoličil v šestdesetih. To pa tako po groovu, kot po zvoku, po strukturah in po... no, blaznosti. Zadetosti. Psihedeličnosti. In (seveda) eksperimentalnosti. To seveda povzroči, da na albumu ni takšnih udarnih hitov, kot je na primer Christ or Cocaine, ampak tega se – ko se enkrat zatopimo v album – niti ne opazi in niti ne pogreša. Takšna spevnost je mogoče še najbolj preživela v komadu She, ki je še najbolj lahkoten in dostopen komad na plati in ki s strani kitar (in vokalov) močno spominja na delo Rokya Ericksona (kar niti ni novost v The Devil's Blood opusu).

 

Na tem mestu bi bilo mogoče dobro na hitro spregovoriti še o nenavadni strukturi The Thousandfold Epicentre. Prva polovica je že res zvočno in strukturno notranje sorazmerno koherentna, toda bolj ko se album približuje koncu, več je odstopanj od vseh možnih pravil, več eksperimentiranja in nepredvidljivosti. Tako po Fire Burning (ki je izšel tudi na singlu) sledi popolna umiritev v komadu Everlasting Saturnalia, temu pa hud halucinogeni trip v The Madness Of Serpents. Veliki finale albuma pa predstavlja petnajstminutna skladba Feverdance, katere prve tri četrtine so tišje kot ostali album, to pa verjetno samo zato, da je pozneje prebujenje toliko intenzivnejše. Katarzično? Da. Vsaj v primeru pisca teh besed.

 

Za The Devil's Blood se zdi, da so končno našli svoj pravi izraz (in pokazali svoj pravi obraz), na čigar krilih (oh, poezija) lahko razvijejo svoj ogromen potencial. Njihovo moderno citiranje (oziroma sklicevanje) na pretekla (in/ali polpretekla) glasbena obdobja je živo, pristno, polno ter obenem tudi izjemno zanimivo in poslušljivo. Zgolj ne pričakujte ljubezni na prvi pogled; The Devil's Blood očitno vse bolj in bolj delujejo po motu "Truth is only valuable when it is found and never when it is given" (gre za citat kitarista Selima Lemouchija, vzet intervjuja, ki sem ga delal za revijo Master Magazin). Pa ne le na glasbeni ravni: če recimo pogledate artbook izdajo novega albuma (katere nakup priporočam iz vsega srca), boste lahko že samo v dešifriranju besedil porabili ure in ure. Toda celotna glasbeno/vizualna izkušnja tem dejstvom navkljub ne izpade kot ena izmed tistih hermenevtičnih izdaj, ki jih boste razumeli le če ste izvedenec v kabali, alkimiji in okultnem in imate obenem neko višjo stopnjo v Ordo Templi Orientis. Daleč od tega. The Devil's Blood so veliko bolj 'satanistični' od tega skrivanja za (pre)kompleksno ezoteriko: apelirajo na življenje posameznika in na njegovo individualno samouresničevanje. Samouresničevanje, ki nikakor ne zanika zemeljskih ekscesov psihedelije, drog, seksa in drugih transgresij telesa in duha. Šestdeseta skratka; obdobje, ki je ambivalentno združevalo tisočglasno petje o miru z ekstremnim nasiljem. Ste brali Osnovne delce Michela Houellebecqa? Verjetno bi morali. Drugače pa: Satan z vami in pojdite v miru.

Avtor:
twitter facebook