recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

recenzija

20. 5. 2012  Stuntman - The Target Parade  (Prototype Records, 2011)
Kaj človek lahko pričakuje od skupine, ki se imenuje kaskader?

Kaj človek lahko pričakuje od skupine, ki se imenuje kaskader? Praktično ogromno, a  hkrati malo.

Seveda brez skrbi, tisto malo zajema le ime, ogromno pa vse ostalo. Pri Stuntman gre za kvalitetno skupino iz Francije, ki žal še ni dobila prepoznavnosti, kot bi jo morala in jo razen Francije (in nekaterih posameznikov iz ostalih držav) pozna le peščica (za razliko od ostalih poznanih skupin, ki preigravajo podzvrsti HC-glasbe). Kaskaderji so za seboj pustili že kar nekaj albumov (Among the Ruins iz 2004, Signed In Blood ter Near From Zero iz 2007, split izdelek s Chere Catastrophe iz 2009) in se nam ponovno predstavljajo s trenutno njihovim najboljšim izdelkom The Target Parade, ki pa se, ne boste verjeli, razlikuje od vseh ostalih skupin, ki delajo v eksperimentalni podzvrsti HC-glasbe (govorimo o skupinah, ki delajo na monotonosti – veste, katere so).

Na albumu parade tarč poslušalec že ob prvem poslušanju dobi prizvok tistih skupin, ki jih je skorajda pozabil (seveda je govora o Coalesce, Converge, Botch Knut, …) in seveda se pri prvi skladbi Wounds & Visions človek takoj spomni, zakaj je omenjena zvrst tako poslušljiva. Ritmično obarvane kitare, ki skozi celotno skladbo samo nabirajo agresijo in se držijo že preizkušenih tonov. Vokalno pa je zadeva na vrhuncu. Lajež, če se temu lahko reče, je definitivno omembe vreden, brez mešanja krikov, lepega čistega petja, … čista milina enakega vokala, ki pa najbolj pride do izraza pri Razor In My Eyes. Težko, glasno in noro.

Seveda, da ne bomo ostali samo pri mathcore, je na The Target Parade vključeno še nekaj super zvrsti, ki na trenutke spremenijo vzdušje. Npr. album je v celoti mathcore, potem pa pri določenih skladbah dobimo doom vložke, pri nekaterih thrash norijo, potem sludge poslastico in še kaj. Gre za dobrih 45 minut orožja za masovno uničenje ušes in dejstva o tem, da zadeva ne bo tonila v pozabo, če se bodo le poslušalci zavedali, kaj vse nam nepoznane skupine lahko ponudijo.

Po končanem poslušanju plošček kar hitro dobi dobro oceno in je vse prej kot klišejska različica vseh ostalih skupin, ki so tvorile omenjeno zvrst.

twitter facebook