recenzije

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

banner
banner

recenzija

6. 2. 2014  Behemoth - The Satanist  (Nuclear Blast, 2014)
... kot se zdi zanimiv vsak trenutek te plate, ki jo je brez težav mogoče označiti kot zelo dobro, če ne celo superiorno – vsaj v Behemoth opusu.

Poljski ekstremni metalci Behemoth so od izida albuma Evangelion (2009) pa do izida albuma The Satanist doživeli eno najmočnejših preizkušenj – in to ni bil zgolj boj s poljskimi novodobnimi inkvizitorji (boj med Nergalom in tistim politikom, čigar imena se ne spomnim), temveč verjetno najmočnejša preizkušnja – skorajšnje srečanje s smrtjo.

Leta 2010 je kot strela z jasnega odjeknilo, da je Nergal zbolel za levkemijo, kar se pa je potem na srečo končalo dobro. Nergal je preživel, bend pa je kmalu za tem začel z odrskim udejstvovanjem (tako smo jih leta 2012 šli gledat na Dunaj – klik) in čeprav je bilo očitno, da Nergal ni v taki formi kot nekoč, je danes moč trditi, da so nazaj 100%.

No, če se je Nergal že v preteklosti izkazal kot nekdo, ki med drugim črpa tudi iz neposrednih doživetij,  s katerimi se vedno spopade vsak izmed nas (še pomnite moč komada Act Of Rebellion?), si lahko zamislite, kaj mu je skorajšnje srečanje s teto Matildo moralo dati zagona za ustvarjanje novega opus infernisa.

In kot smo že lahko videli v štirih trailerjih, so se Behemoth odpravili v studio in posneli, kot sami pravijo, njihov ultimativni album ali pa vsaj ultimativni manifest.

Mislim, da ime The Satanist pove vse.

Seveda Nergal – kot vedno – pušča odprte interpretacije (kar je bilo izkazano tudi v intervjujih, ki ste jim lahko sledili in jih brali zadnjih nekaj mesecev), a ko v komadu Messe Noire takoj, jasno in glasno izreče I believe in Satan, vam je jasno, da gre za tak monumentalen trenutek, kot ga je recimo ustvaril Satyr, ko je na plati Nemesis Divina jasno izrekel This is Armaggeddon! Pa čeprav to Nergal stori šele v tretjem komadu. Ampak že od prvega komada, singla Blow Your Trumpets, Gabriel (za katerega so posneli tudi spot) dalje, je jasno, da tole ne bo le oznanilo novih časov, kot je to predstavljal predhodni album Evangelion, niti ne klic v vojno, kot ga je predstavljal The Apostasy ali pa Demigod pred njim. Tole je pravzaprav kulminacija vsega, kar Behemoth so bili, so trenutno in bodo do konca časa.

In zanimivo je, da takšna sporočilnost (če jo seveda sploh prav interpretiram) kot glasbeno podlago uporablja bolj zgodnji behemothovski oz. bolj black metalski izraz. Glasbeno album The Satanist daje občutek, ki so ga v devetdesetih znali narediti samo tisti vrhunski, elitistični in unikatni black metal bendi. Tega prosim ne enačite s trditvijo, da so Behemoth ustvarili nekaj blackmetalsko popolnoma novega – tega ne trdim sploh, hkrati pa – če se ob to obregnem – so mnogo bolj inovativni Enslaved, Mayhem ali pa celo Akercocke.

Občutek, ki ga preveva že prva triada plošče – torej, Blow Your Trumpets …, Furor Divinus in Messe Noire, glasbeno precej spominja recimo na disonančnost osrednjeobdobnih Mayhem, simfoničnost in pompoznost Emperor ter atmosferičnost Satyricon. In to brez death metal kompleksnosti, ki jo je v DNK Behemoth pustilo srečanje z bendi tipa Morbid Angel, Nile itd.

Ja, The Satanist je – kar je pa po mojem mnenju že nakazoval album Evangelion – album, ki Behemoth vrača h koreninam a la Pandemonic Incantations, Storming Near The Baltic, čeprav ni popolna prekinitev z bolj deathmetalskim izrazom, ki so ga ustvarile in gradile plate od albuma Satanica dalje.

Zvok albuma je hkrati surov, a neverjetno čist, kar postavi čudovite izrazne možnosti dobro zastavljenih instrumentalij, ki jih izvajajo basist Orion (končno se ga sliši!), bobnar Inferno in kitarista Nergal ter Seth (pohvalim njune solaže, ki so glede na preteklost mnogo bolj dodelane). Zdi se, kot bi vse melodije, pravzaprav vsi zvoki na plati (melodije, kriki, udarci) bili odrešeni nepotrebne hrupne navlake. Seveda to ne pomeni, da je The Satanist popolnoma slečen v nekem minimalizmu – še vedno so tu orkestralije, ki jih – kot navaja spremna beseda na izdelku – izvaja kar 13 gostujočih glasbenikov. Ampak to že od albuma The Apostasy naprej ni nič novega. Je pa kombinacija Daniela Bergstranda in Matta Hydea ter seveda Teda Jensena pripomogla k močni, pa čeprav čisti zvočni izraznosti.

Čistina zvoka je – kako black metalu nasprotno – postala orožje, s katero se prenaša iskreno, pa čeprav surovo sporočilo, ki je odraz vsega, kar je Nergal dal skozi. Če samo poslušate besedila (ne da bi jih brali – se pa itak odlično razumejo, ker tip res pazi na jasnost in moč izgovorjave), vam je jasno, da gre bolj za manifest, kar seveda tudi podkrepi dejstvo, da je v naslovni grafiki, sliki, ki jo je ustvaril ruski umetnik Denis Forkas (ki je drugače že sodeloval s Castle, Dead Reptile Shrine itd.), vsebovana tudi Nergalova kri (opomba: ostale grafike sta ustvarila še Metastazis (Ondskapt, As I Lay Dying, Alcest, Peste Noire, Paradise Lost itd.) in Zbigniew Bielak (Ghost, Vader, Absu …)

Simbolika krvi je jasna: tole (ne le slika, ampak cel album) je Nergalova kri in če tu citiramo Stokerja – The blood is the life…  and it shall be mine! in s tem tudi življenje. Kri oz. bele krvničke pa so konec koncev močan faktor pri pojavu in razvoju levkemije, sama levkemija (vsaj v akutni formi – tako pravi Wikipedia) pa kot simptom ''ponuja'' tudi močne krvavitve. No, sedaj grem mogoče že preveč v nepotrebne interpretacije, a takšna morebitna ''zgolj'' naključja se mi pač zdijo zanimiva.

Kot se zdi zanimiv vsak trenutek tele plate, ki jo je brez težav mogoče označiti kot zelo dobro, če ne celo superiorno – vsaj v Behemoth opusu.

twitter facebook