recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

29. 12. 2014  Sinister - The Post-Apocalyptic Servant  (Massacre Records, 2014)
Kakorkoli že, mogoče so stari, a Sinister se zlahka lahko kosajo in peljejo scat večino death metal scene danes. Vsaka čast, možje!

Nizozemski death metalci Sinister, ki so nekaj let nazaj več kot navdušili z ubijalskim albumom The Carnage Ending, so se letos vrnili z odlično, tokrat celo konceptualno ploščo The Post-Apocalyptic Servant.

Medtem ko večina moderne death metal scene danes piše o invaziji zunajzemeljskih bitij, ki seveda ljudem ne prinašajo nič dobrega (primer: Deeds Of Flesh, Aversion Crown itd.), Sinister ostajajo zvesti človeku in zlu, ki ga le-ta počne. The Post-Apocalyptic Servant je tako zgodba najprej o propadu, nato pa o preživetju ne glede na kaj. Ko človek bere besedila, pod katera se je tokrat podpisal bobnar Toep Duin, ne more mimo misli, da so Nizozemci napisali soundtrack večini današnjih filmov, filozofskih konceptov in serij. Vsekakor so besedila odprla grozljiv svet, ki pa bi seveda brez glasbe bil pol manj resničen.

Kvintet, ki ga vodi še edini originalni član, pevec (nekoč bobnar) Aad Kloosterward, je v maniri združevanja zapuščine klasičnega, predvsem ameriško zvenečega death metala in modernega pristopa k hitrosti in brutalnosti ustvaril tour de force album, ki se lahko kosa z zadnjimi stvaritvami bendov, kot so Nile, Morbid Angel, Hate Eternal ipd. Mogoče vse skupaj ne zveni tako mastno, kot bi lahko, a zaradi tega album, ki se začne in konča mislim, da z istim riffom (kako Souls To Deny od njih!), ni nič kaj pičkast.

Bobni so dinamični, odlično se mešata hitrost, groove in smisel za postavljanje ustreznih ritmov na ustrezna mesta. Kitarski riffi so nalezljivi, hitro zlezejo pod kožo in so okronani s precej dobrimi solažami. Basa se pač žal ne sliši preveč, a zato je toliko bolj udaren vokal, ki poleg Franka Mullena iz Suffocation predstavlja res enega najbolj prodornih danes. In odlično interpretira besedila.

Temu dodajte še naslovnico, ki mogoče ne kaže tako direktno na koncept, ki se skriva za besedami, a je vsaj dober poklon predvsem bolj diabolično-blasfemični preteklosti Sinister.

Coverji na koncu kažejo bend, ki je znotraj scene zelo razgledan in odprt do drugih, tudi nedeathmetalskih smeri, je pa vprašanje, ali je cover od Agent Steel na kruleč način res bil tako dobra ideja, kot se je zdela bendu, ko ga je posnel.

Kakorkoli že, mogoče so stari, a Sinister se zlahka lahko kosajo in peljejo scat večino death metal scene danes. Vsaka čast, možje!

twitter facebook