recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

22. 10. 2012  Between the Buried and Me - The Parallax II: The Future Sequence  (Metal Blade, 2012)
Izdelek zahteva veliko poslušanj, in definitivno v skladu z današnjimi časi, ko je vse prenasičeno, gre za izstopajočo in inovativno stvaritev.

Ameriški progresivni kvintet iz Severne Karoline, Between the Buried and Me, zadnja leta precej dviguje prah zaradi drugačnih pogledov na ustvarjanje glasbe. Sceno so pretresli šele s četrtim studijskim izdelkom, Colors, ki je pokazal skupino v drugačni luči kot na prejšnjih izdelkih. Stilsko so ostali zvesti prejšnjim izdelkom, a vendar so skladbe postale daljše, kompleksnejše, v njih pa se je zvrstilo mnogo glasbenih stilov, ki jih ne srečamo v metal in hardcore vodah. Colors je pomenil za skupino izredno evolucijo, ki se je nadaljevala z albumom The Great Misdirect. Leta 2011 je izšel polurni EP The Parallax: Hypersleep Dialogues, ki je predvsem navduševal z brutalnostjo. A za BTBAM je bil čas za naslednji korak; drugi del koncepta The Parallax, ki je izražen na celovečernem albumu.

Podobno kot začetek na Colors in The Great Misdirect je uvod v album miren s skladbo Goodbye to Everything, ki preide v melodično in precej poskočno Astral Body, ki s svojimi petimi minutami deluje kot idealna za predvajanje na televiziji ali radiu kljub temu, da sama struktura skladbe ne ustreza merilom komercialnega pompa. Prava zvočna podoba, kakršne s(m)o poznavalci skupine vajeni, se pokaže z desetminutno skladbo Lay Your Ghost to Rest, pri kateri bi se lahko pričakovalo le nepričakovano, če ne bi bili vajeni skladb s prejšnjih albumov. BTBAM znajo še vedno odlično po eni strani izražati kaos in brutalnost, po drugi strani pa umirjenost in atmosfero.

Kaos se sicer najbolje pokaže v skladbi Telos, a vendar kaos tudi drugod ni zanemarjen. BTBAM niso pozabili na svoje korenine, še vedno simpatizirajo z albumi, kot so Alaska ali Silent Circus. A nekako jim kaotični hardcore ni dovolj. BTBAM zato vpletajo razne druge glasbene žanre. Progresivni in psihadelični rock v stilu King Crimson, Gentle Giant in Pink Floyd jim vsekakor ni tuj. A progresivni rock ni edini vpliv, ki ga lahko skupini prištejemo. Recimo v skladbi Bloom se pojavi zabaven »funky« del, še bolj očitno pa je v isti skladbi spogledovanje s skupino Mikea Pattona, Mr. Bungle. Seveda ne izostajajo niti vplivi jazza in bluesa. Pri slednjem je treba poudariti solaže kitarista Paula Waggonerja, ki ima precej smiselne solaže in ni občutka, da le poudarja sposobnost hitrih prstov. Vseeno pa manjka kakšna prijetna melodična solaža, ki jih je v Paul v preteklosti pokazal kar nekaj. Glede na žanrsko vpletenost v skladbe, bi se lahko reklo, da skupina v skladbe le meče raznovrstne žanre, samo da pač so tam ali pa enostavno daljšajo skladbe. A pri BTBAM deluje, da stvari stojijo na mestu kljub občasnemu pretiravanju.

BTBAM sicer ostajajo konsistentni, a težko bi govoril, da so presegli opus magnum Colors, ki še danes velja za temelj prihodnjega ustvarjanja skupine. BTBAM sicer želijo poskušati z novimi stvarmi. Ponekod se sliši tudi saksofon, tuba in violina, tako da bi se lahko reklo, da stremijo k drugim glasbilom. Mar s tem napovedujejo v prihodnje kaj bolj orkestralnega? Mogoče. Album se proti koncu tudi že malce vleče kljub razgibanosti skladb Melting City in Silent Flight Parliament. Deluje, da je celoten koncept, ki je vezan na dva objekta v paralelnih vesoljih, ki si delita ista dušo, malo pretiran. Podobno kot pri Dream Theater – Metropolis Pt.2 ali Coheed and Cambria - Good Apollo, I'm Burning Star IV, Volume One, se pojavijo skladbe, ki niso potrebne. S tem bi lahko izpostavil skladbo Autumn, ki je le enominutni zvarek čudnih zvokov, ki spominjajo na kakšno tehnicolor znanstveno fantastiko.

Skupina se na drugem delu The Parallax znova izkaže kot glasbeno izredno podkovana. Tommy Rogers je svoj vokal poglobil, izpade še bolj jezno kot prej, s spevnim vokalom pa veliko eksperimentira, obenem odlično izraža emocije. Občasno je zelo prepričljiv, da je njegov vzornik Mike Patton. Kitarski duo John Waggoner in Dustie Warring ves čas skrbi za močne riffe, ki jih umirjata z nežnimi nedistorziranimi kitarami v stilu Opeth. Tudi ritem sekcija Dan Briggs/Blake Richardson ne peša. Briggs s svojimi linijami lepo zapolnjuje kitarske linije. Za Richardsona pa se lahko le trdi, da med moderni bobnarji vsekakor vreden pozornosti, ker njegove ideje in ritmi so nedvomno zanimivi.

The Parallax II je po svoje naporna za poslušati. Skupina v 72-ih minutah priskrbi več informacij kot marsikateri progresivni bend. Nepričakovanih obratov je veliko, umirjenih predelov pa premalo. Izdelek zahteva veliko poslušanj, in definitivno v skladu z današnjimi časi, ko je vse prenasičeno, gre za izstopajočo in inovativno stvaritev. Sedaj ostaja le še upanje, da bo skupina nadaljevala s takšnim tempom, ki ga drži zadnjih pet let.

Avtor:
twitter facebook