recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

11. 8. 2011  Between the Buried and Me - The Parallax: Hypersleep Dialogues   (Metal Blade, 2011)
Ste kdaj poslušali skupino, ki vas je s svojim nenavadnim stilom tako šokirala, da ste lahko le rekli Te so fukjeni?

Ste kdaj poslušali skupino, ki vas je s svojim nenavadnim stilom tako šokirala, da ste lahko le rekli: »Te so fuknjeni!« Kaj takega sem si namreč govoril vsakič, ko sem slišal novi izdelek progresivnih manijakov Between the Buried and Me, še posebej album Colors, s katerim so fantje premaknili meje v neznano. Fuknjenost se je nadaljevala z naslednikom The Great Misdirect in pri The Parallax lahko le rečem, da so tipi še vedno fuknjeni.

Podobno kot prejšnja dva studijska izdelka, se The Parallax začne z introm, ki tokrat ni umirjen, temveč je bolj pompozen. Začetna skladba Specular Reflection po tem intru eksplodira z blast beati, kaotičnimi kitarami ter pobesnelim vokalom. Po vseh nenavadnostih, ki so jih BTBAM pokazali v karieri, je nekako za pričakovati, da ne bo prisotnega le 10- minutnega nažiganja. To bi bilo monotono za tako razgledano skupino. Zopet se zvrsti neverjetna žanrska hibridizacija, nenavadne strukture v stilu progresivnega rocka sedemdesetih. Da, BTBAM se poščijejo in poserjejo na konvencije. Če pričakujete kakšne 4- minutne skladbe, se motite. Vse se giba do deset ali več minut.

V osnovi bi lahko rekli, da so BTBAM metal skupina, a fantje začinjajo skladbe z umirjenimi blues vložki, jazzerskimi ritmi, psihadeličnimi Fantomas predeli (eden takih izstopa v drugi skladbi, Augment of Rebirth).

Resda gre le za EP, a se te pol ure odvije neverjetno hitro. Kot bi trznil. BTBAM aranžmajev ne vlečejo s ponavljanjem enege in istega riffa v black metalskem stilu, temveč jim dodajo vse možno, od death metala do bluesa, kar včasih izgubi smisel. Vendar je tu treba razmisliti, kako za vraga se jim uspe naučiti vse te možne neponavljajoče dele za izvedbo na koncertih, kljub temu da se jim verjetno mnogokrat očita, da na čase deluje kot posnet »jam«.

Edino, kar bi očital pevcu Tommy Rogersu, je to, da se preveč zgleduje po Dream Theater spevnih linijah. Za ostalo ni kaj poreči. Tudi mnogokrat zapostavljena bas kitara prijetno izstopa. Gledano na celoto, je The Parallax precej brutalen izdelek, če se ozrem na prejšnje albume. Death metal in kaotičnih delov kar mrgoli. Po drugi strani pa so ostali zvesti melodičnemu prizvoku, tako da so želje oboževalcev več kot uslišane. Kitarist John Waggoner se vedno tu izkaže s svojimi »filingaškimi« solažami.

Za zaključek moram priznati, da so BTBAM eni izmed tistih, ki imajo jajca. Ne bodo se držali metala kot pijanec plota. Gre za dokaz, da obstaja mnogo glasbenih žanrov, ki jim je treba nameniti del pozornosti in bi jih bilo škoda spregledati.

Avtor:
twitter facebook