recenzije

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

banner
banner

recenzija

17. 7. 2019  Dekadent - The Nemean Ordeal  (Dusktone Records, 2019)
Gre torej omeniti, da velja plošča The Nemean Ordeal za zaključeno celoto; same skladbe vsekakor držijo vodo, kar je glavno. Vseskozi dobro odigrana glasbila in okusna raba računalniških glasbil in učinkov to podprejo.

Dekadent so svojevrstna metal skupina iz Ljubljane, ki že od samega začetka kombinira brutalne sunke black metala z durovskimi melodijami, široko zvenečenimi vzdušnimi klaviaturami in sem ter tja kakim bolj eklektičnim inštrumentalnim vložkom. Tako nekako bi opisal samo bistvo njihovega zvoka, njegovo jedro. Čemu takle opis takoj na začetku? Po svoje je namenjen novim poslušalcem, po svoje pa tudi obstoječim fanom skupine, saj bom poleg mnenja o albumu skušal ovrednotiti tudi, na katere načine so Dekadent želeli ostali zvesti svoji stari formuli oz. kaj so tokrat spremenili.

Atmosferičen uvod v slogu Enye hitro napove, da bodo klaviature prisotne tudi na tej plošči, kar drži kot pribito. Prisotne vsekakor so, vendar so v zvočno sliko umeščene prijetno in na tak način, da so obenem slišne in ne silijo v ospredje. Po udarnem začetku sledi enajstminutni Solar Covenant, ki dobro uporabi to stalnico skupine, obenem pa postreže tudi z nečim novim. Da izpostavim očitno: skladba je, če se ne motim, njihova najdaljša doslej, a tudi ena izmed počasnejših. Vplivi doom metala se poznajo v tempu, a tudi harmonsko; sploh po clean delu skladba zaide v (meni) nenavadne intervale, preden se vrne v potrjene durovske višave in se potem poigra s kakim žlehtnim orientalskim vložkom, ki vse do konca nekako hoče zaviti nazaj v dur in s tem ustvarja napetost ter jo čisto na koncu s klaviaturami sprosti.

Vzhod se kasneje na plošči vrne v obliki psevdo-tibetanskega petja in s temačnim uvodom v najbolj doomerski trenutek plošče sploh, Wanax Eternal. Sredina plošče in obenem tudi neke vrste skupek vseh njenih delov; ta nova, doomerska stran, epske klaviature, solaže (več o tem kasneje!), clean vokal, vse se zbere na enem kupu. The Nemean Ordeal ima vsega veliko, glasbeno pa gradi v veliki meri s pomočjo vzdušja, saj akordi tako rekoč tvorijo zavese iz zvoka. Od Dekadent sem navajen tudi popovskih lickov na kitaro in klaviature; The Nemean Ordeal ima sicer mnogo sozvočnih melodij, ki pa se manj ponavljajo in tako opustijo velik delež tega »pop faktorja«. Pesmi v glavnem stalno tečejo naprej, kar si delijo s progresivnom rockom in metalom. Dekadent so sicer s takim pristopom eksperimentirali tudi prej, tokrat pa je ta bolj opazen.

Poleg tega mestoma na albumu pogosto slišim tudi globlji vokal in kak nizek, rohneč, žleht riff, kar nakazuje na death metal. Ravno stik med black in death metalom mi je padel v oko (uho?!) pri skladbi Escaping the Flesh so Adamant, ki mi je trenutno najbližja na celotnemu albumu. Uvodni riff in njegovo nadaljevanje me spomnita na najbolj zgodnje izdelke norveške scene, saj sta starošolsko black metalska, ampak niti slučajno melodična na plastik fantastik način, kot je to ratal standard na Norveškem okoli preloma tisočletja. Začetek me spomni na prvi dve plošči Burzum ali pa kako bolj kromatično skladbo Emperor, recimo Thus Spake the Nightspirit, ki ima podoben tip vijugaste antimelodije. Kasneje se pridružijo že znani dekadentovski motivi dura in atmosferike, ki se potem izmenjujejo s temačnim uvodom in razpletejo v nalezljiv klavirski vložek proti koncu in kitarsko cviljenje v poklon Emperor. Kul.

Ravno takšne temačnosti bi rad slišal še več od Dekadent, saj se mi zdi, da bi nekateri bolj doomerski ali progresivni trenutki albuma na ta način lahko bili poslušalcu v še večji izziv, ga še bolj presenetili. Mestoma se mi zdi, kot bi poslušal Venero ali Veritas, le z nižjim tempom in globljim vokalom. Kar ni slabo, saj je to obenem tudi dokaz, da imajo Dekadent svoj zaščitni znak. Čisto subjektivno pa si vseeno želim več temačnosti glede na to, da je moja glasbena dieta black metala v glavnem sestavljena iz bandov v slogu Ofermod, Malign, Funeral Mist ipd. ter zato v black metalu naravno iščem bolj temačne, zamorjene trenutke.

A mi zato ustreza, da se Dekadent na zadnjih izdelkih nagibajo k bolj surovi produkciji. Tu in na Dekadi mi dogaja zvok kitar, ki tako rekoč šumijo in se penijo v ušesih – čista, neokrnjena distorzija brez nekega gladkega studijskega leska. Atmosferični odmevi in podobni učinki na vokalih in klaviaturah uspejo dodati globino, The Nemean Ordeal pa postreže tudi z okusno sproduciranimi akustičnimi in orientalskimi vložki. Moti me pomanjkanje bas kitare (zaznam jo tam nekje v ozadju zadnjega komada) in bas bobna pri hitrih delih. Pri produkciji bobnov sem opazil kakšen zelo odsekan rez ali dva, obenem se mi zdi, kot bi mestoma slišal podvojene udarce snare bobna in činel. Nenavaden učinek podvajanja se pojavi redko in je komaj opazen, vseeno pa sem ga zaznal (mogoče sem pa to le jaz?). Produkcijsko je plošča torej solidna in načeloma všečna, a ji manjka nekoliko več pozornosti pri mixu, gre pa omeniti, da je na monitorskih zvočnikih zvenela širše in bolj vzdušno kot na slušalkah.

Kar pa ne odvrača od solidno odigranih bobnov, ki na organski način nudijo hrbtenico skladbam; posebej mi je všeč naraven tok bobnov, ki ne zvenijo, kot bi bili povsem računalniško razsekani in popravljeni, kar je danes že prava redkost in zame osebno vsekakor prednost. Seveda jedro skladb tvorijo močno odigrane ritem kitare, ki suvereno in na »tight« način servirajo težavne hitre rife in tiste mastne, počasnejše. Pozitivno presenečenje pa so številne solaže, ki so v preteklosti na ploščah Dekadent bile redkost, tokrat pa se pojavijo najmanj enkrat na skladbo. Vijugajo skozi hitre, zahtevne shredderske laufe in celo jasne sweepe, včasih pa samo igrajo kako vzdušno melodijo. Naj kitarski moment na plošči je zame konec naslovne skladbe ob samem zaključku plošče.

Vokalno so Dekadent ponavadi bili močni, kar velja tudi tokrat, saj je na voljo pestra paleta krikov, kruljenja in melodičnega petja ter celo tisto oponašanje tibetanskega vokala, ki sem ga prej omenil. Ko vzdušje kliče po odmevu, je ta prisoten, ko je na vrsti hrupno kričanje, tudi takrat vokal ne razočara v izvedbi, le produkcijsko se mi je zdelo, da so nekateri kriki izstopali po jakosti.

Gre torej omeniti, da velja plošča The Nemean Ordeal za zaključeno celoto; same skladbe vsekakor držijo vodo, kar je glavno. Vseskozi dobro odigrana glasbila in okusna raba računalniških glasbil in učinkov to podprejo. Produkcija bi sicer potrebovala še nekoliko piljenja, vseeno pa je solidna in ne odvrača od dobrih pesmi, ki vključujejo vplive iz raznih področij metalskega podzemlja in s tem albumu dodajo globine.

twitter facebook