recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

20. 10. 2013  Haken - The Mountain  (InsideOut Music, 2013)
Čar osvajanja strmih in nepredvidljivih vrhov

Angleška progresivna skupina Haken je izdala že tretji album v zadnjih 3 ali 4 letih, tokrat naslovljen The Mountain. Gora je simbol, ki so ga uporabili, da bi prikazali človeško življenje kot tako, polno vzponov in padcev. Tema, ki je monolitna, vedno zanimiva, mogočna in na koncu koncev, tudi časovno gledano – večna v vseh pogledih.

Če je Paulo Coelho v knjigi Peta gora geografski pojem uporabil, da je upodobil problematiko ver in mogoče podal svoje videnje vere v božanstvo kot neko fraktalno aktivnost človeštva, ki kljub različnim podobam svoje srce odpira k istemu viru, ki ga ne zna definirati, potem so Haken uporabili goro kot obraz človeškega bistva, življenja, ki so ga tudi skušali prikazati – tako kot Coelho – iz različnih aspektov.

Na to nas opozori mirna otvoritvena skladba The Path, ki odeta le v klavir in nežni vokal lepo razloži iztočnico plate in moram reči, da mi je prva asociacija, ki je padla na pamet, magdalenica, če hočete, bila otvoritvena pesem albuma Colors zasedbe Between The Buried And Me. Zdi se mi, da je prav v tem skorajda tri minute dolgem začetku razložena krovna zgodba, ki vam vsekakor da slutiti, da bo album pel o človeškem življenju, njega vzponih in padcih, ''trials and tribulations'', s katerimi se spopadamo na dnevni bazi od prvega pa do zadnjega trenutka na tem planetu.

Potem se pa začne divja vožnja.

The Mountain je razgibana glasbena poslastica, v kateri precej blesteči glasbeniki ne tekmujejo med seboj na takšen wanking ali aroganten način. Zdi se, da tekmovalni duh je prisoten, a le v tej meri, da pokaže, da možakarji uživajo v svojem poslu, uživajo v tem, kako glasbeno pripovedujejo zgodbo in hkrati s poslušalcem vsako sekundo odkrivajo novo sled strukturno precej razgibanih, epsko dolgih in vsekakor zanimivih pesmi.

Vse skupaj deluje zelo … no, izraz, ki bi ga uporabil … ''navihano''. ''Jolly''. Pa ne, da je to direkten in dober prevod, le dejstvo je, da ta dva izraza ves čas izstopata, če me povprašate po tem, kako za vraga zveni plata.

In kot gora in njena starost ter dolgosežnost/dolgotrajnost v vseh pogledih, je tudi plata The Mountain precej dolga, masivna in zahtevna stvar. Album tako kot večina zahtevnih zadev od poslušalca zahteva čas in fokus. Tako se vam bo zdelo, da je prvi pravi komad – Atlas Stone – standardno zveneča moderna progresiva predvsem ameriške šole, potem pa boste v obraz dobili nor komad Cockroach King, ki v samem začetku (in predvsem zaradi vokalnih vragolij) prej spomne na Queen, kasneje na miks Meshuggah (glasbeno!) in Mr. Bungle, da bi se ves čas vrtel okrog kakšnih masivnejših trenutkov Porcupine Tree.

Osrednji del plošče je 12 minut dolgi Falling Back To Earth, ki se peča tako z modernim, progresivnim metalom šole Meshuggah ali Devina Townsenda, kot s klasičnim progom kakšnih Pink Floyd v najboljših trenutkih plate Wish You Were Here. In Memoriam je še ena nežna poslastica, medtem ko je predvsem zadnji komad Somebody tisti, ki stvar malce obarva v žalostne tone.

Vsekakor pa se konceptualna povezanost plate kaže v reminiscencah na otvoritveni komad The Path – na koncu prve polovice plošče ga v enem komadu več kot očitno parafrazira.

Vmes seveda imate kar nekaj zahtevnih trenutkov, kjer ne veste, ali vas nekdo na plošči jebe v glavo ali pa se z vami le navihano šali, vsekakor pa je to vse prej kot odbijajoče.

Vse skupaj pa je na visokem nivoju, za kar poskrbijo izkušeni glasbeniki, ki poznajo tako pretekle velikane kot moderne bojevnike, ki stremijo k perfekciji. In spet – ne na wanking način.

Ko enkrat splezate na vrh in pogledate pot, ki je za vami, boste hvaležni. Gora pa bo pod vašimi nogami zadovoljno momljala kot ponosna mati, katere otrok je prvič splezal čez zahtevnejšo oviro.

twitter facebook