recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

28. 1. 2012  Disturbed - The Lost Children   (Reprise, 2011)
The Lost Children je Disturbed B-side kompilacija. In mogoče gre za zadnji izdelek skupine. Napovedali so umik iz odrov in povratka ne obljubljajo. Zato je treba preveriti, če je njihov zadnji izdelek res vreden, da z njim zaključijo kariero.

Ime albuma izhaja iz njihovega pojmovanja komadov, ki so »njihovi otroci«, saj se ne morejo odločiti, kater jim je ljubši (oooo, how nice). Skoraj vsi B-side komadi so bili posneti v obdobju 11-letnega snemanja, izjema je le pesem "Glass Shatters".

Hell je prvi hitič kompilacije. Moderen zvok, ki je značilen za Disturbed, močan vokal Davida Draimana in melodične kitare. Besedilo govori o človeku, ki vsakič, ko vstopi v tvoje življenje, iz njega naredi pravi kaos. A Welcome Burden je spet tipično moten komad. Od najboljših izdelkov se gotovo razlikuje po energiji in polnosti zvoka, ki mu očitno primanjkujeta. Vmesni deli se popolnoma oddaljijo od pričakovanega in so skoraj v stilu »Justin Bieber meets metal«. Na srečo se proti koncu komada spet srečajo z zvokom iz plate The Sickness, ki je njihov vrhunski izdelek. This Moment je komad iz soundtracka Transformers. In res si lahko ob poslušanju predstavljaš eksplozije, robotske fajte in Megan Fox (Človek, si VEDNO lahko predstavlja Megan Fox! Vedno! – op. ur.). Zvok je spet zelo moderen, kar je pač značilnost benda, zelo prijeten za pop-metal poslušalce. Old Friend je bil spisan iz navdiha, ki ga je Draiman dobil ob seriji o hladnokrvnem morilcu Dexterju. Če bi zato pričakovali nek mračnjaški občutek, ga niti ni. Se pa temu približa besedilo o smrti, iztekanju časa in prepoznemu opravičilu. In sam zaključek s strašljivim govorjenjem nočne more. Nato pa pride pošast. Monster definitivno paše v Ten Thousand Fists obdobje, tako zvokovno kot tematsko, saj govori o vplivu množičnih medijev in njihovem izkrivljanju resnice. Run, B-side z albuma Indestructible, še enega izmed top Disturbed proizvodov, je zelo groovie, hiter in energičen komad. Zagotovo je vreden Indestructible renomeja, saj gre za morda najboljši izdelek na tej kompilaciji. Disturbed v njihovi najboljši luči. Leave It Alone pa bi morali pustiti na miru. Stranski proizvod zadnjega albuma Asylum. Čuden zvok, nekakšna čudna mešanica občasno čisto pop vokala in čudnih kitar. Na delih je občutek, kot da bi se v ozadju nenamerno vrtel še en komad, mešanica obeh pa deluje spackano in … slabo. Just Leave It!

Na žalost ni veliko boljši naslednik Two Worlds. Ni in ni prave energije, ni tistega ''Uaaaa'' zvoka, ki je bil na The Sickness in Indestructible, ki je odpiral glave in premiksal notranje organe. Two Worlds je enostavno tako dolgočasen, da ga komaj poslušaš do konca.  Potem pa pride še en B-side sladkorček s The Sickness: God of the Mind. Glasovno »scratchanje«, sintič melodijica v ozadju, super kitarce, to je to. Naslednji Sickened prepričljivo naslika vzdušje osebe, ki zaradi neznosne želje psihično zboleva. Jokajoče in tragično, vendar polno energije in hrepenenja. Skoraj ambientalno v nekem čudnem smislu. Mine pa je edina pesem, ki ni bila prej dostopna v kakršnikoli obliki. Psiho začetek, govorjenje v ozadju, pozivi k vzklikom delujejo neverjetno dobro. Malo drugačen komad, bolj temačen, bolj vojaški. Religija in vojna. Super. Že samo zaradi Mine je kompilacija Lost Children vredna posluha. Parasite je spet Indestructible izdelek. Morda ne najboljši, ampak dovolj OK, da ušesa ne trpijo ob poslušanju. Dehumanized pa je, presenetljivo glede na naslov, lep, skoraj romantičen komad, poln čustev. Super z akakšno Hollywoodsko uspešnico. Za temno oblečene čupavce pa malo manj. In še zadnji zmed Disturbed izdelkov. 3. Super naslov. In super komad. Prava energija, kul zvok, surov in praskajoč po bobničih.

Vendar, to ni zaključek Lost Children. Svojo vsestranskost so pokazali še z Midlife Crisis, legendarnim komadom Faith No More. In svaka jim čast, ker je cover res dober. Predvsem Draiman je odlično opravil svoje delo. Mogoče še večje presenečenje pa je res zadnji na seznamu: Living After Midnight metal fotrov Judas Priest. S Faith No More so bolje zadeli.

Če vse skupaj nekako povzamemo, analiziramo in zapakiramo v eno poved: izdelek ni dovolj dober, da bi kronal njihovo kariero. Gospodje naj se kar potrudijo še s kakšnim.
 

twitter facebook