recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

1. 2. 2012  Psycroptic - The Inherited Repression  (Nuclear Blast, 2012)
Tasmanski hudiči so očitno vse bolj in bolj ukročeni ...

Nekega dne bomo pogledali na tasmanski tehnični death kvartet Psycroptic in njihovo diskografijo razmejili na ''obdobje pred plato (Ob)Servant'' in ''obdobje po plati (Ob)Servant''.

Namreč, pred omenjenim albumom so Psycroptic z izpostavljenima izdajama Isle Of Disenchantment in The Sceptre Of The Ancients najprej opozorili, da Tasmanija ponuja še nekaj več kot risanega junaka in parodijo na življenje Alberta Einsteina (Če še niste gledali film Mladi Einstein, storite to zdaj!). Kvartet, katerega osrednje jedro tvorita ekstremni bobnar Dave Haley in dinamičnoprsti kitarist Joe Haley, je streljal povsod - ni da ni. Ritmi, ki so kljubovali zakonom fizike, kitarske linije, ki so zapuščino Death, Necrophagist, Cacophony, The Great Kat, Suffocation in ostalih peljali še naprej in naprej. Seveda so tu bili še malce slabši brutalni vokali, ki so več ali manj kvarili vtis dobre glasbe, a potem so nekje po letu 2004 dobili vokalista Jasona Pepiatta in nastal je ekstremni Symbols Of Failure. Super stvar, tudi v živo nora do jaja!

A Psycroptic so vseeno prišli v korak s časom in v njihov ekstremni izraz so pot našle bolj dosegljive in smiselne glasbene strukture, mnogo več groova, sama glasba in besedila pa sta si dala preveč potreben prostor - nastal je odlični album (Ob)Servant, ki je seveda razdelil publiko na tiste ''pred'', tiste ''po'' in tiste, ''ki jim je oboje kul''. Ni panike, niso prvi niti zadnji bend. (Ob)Servant je še posebej s singlom Calculated Effort ponudil res prijetno mešanico smisla za ultra tehniciranje in brutaliziranje in smisla za pisanje pesmi. 'Bemu miša, da sem si več zapomnil od tega albuma, kot pa od prejšnjih. A jaz ne štejem in to ni pomembno.

Zdaj pa se v predvajalniku vrti najnovejši album, ki smo ga čakali nekaj let - The Inherited Repression in tu lahko komot zapišem, da so Psycroptic nadaljevali tam, kjer so začeli (in se ustavili) s plato (Ob)Servant. Ne gre za ''part 2'', gre pa definitivno za logično nadaljevanje. Hkrati poznano, a vseeno novo in zanimivo in nepredvidljivo.

Pričakovati, da bodo Psycroptic naredili nekaj popolnoma novega, saj imajo že pač nek svoj Psycroptic stil. A da so ostali na istem mestu? Niti misliti! Album ponuja mnogo bolj raznolike in prekleto dinamične pesmi. Niti ena sama pesem ne deluje kot zapolnitev odvečnega časa na plati in pri vsaki pesmi veš, katero poslušaš (pa ne samo zaradi tega, ker bereš seznam komadov). In ključna beseda je dinamika.

Pesmi in album kot celota so verjetno prava paša za tiste, ki radi rišete grafe na podlagi soničnega ''outputa''. Tu so hribi, tu so planine, tu so kotanje in doline (rima je kul!) - komadi so groovy, a zašusani. Nimajo breakdownov, a imajo dele, ki se definiciji te današnje abominacije približajo nesramno blizu, a ji na srečo pokažejo sredinec. Bend je pravil, da je več časa porabil za pisanje pesmi in snemanje materiala in to se res sliši. Kitarske linije so nalezljive kot črna kuga in res zanimive. Joe zna šetati prste, a hkrati potegniti riff, da bi celo Tony Iommi rekel ''Blimey!!!'' Poslušajte komad Become The Cult. Bobni so čudovit prikaz sposobnosti človeškega stroja in discipline, ki jo odseva Dave Haley z vsakim udarcem. Wow!

Cameron Grant je še vedno basist v ozadju in ne pričakujte kakšnih DiGiorgio, Flores, Webster ali Boyer delov. Pač je tam, a je bas ravno prav prisoten. Res reže in podpira ter ruši v posameznih trenutkih.

Kot se še spominjate, je Jason Pepiatt s prejšnjo plato našel svojo komfortno vokalno lego in le-ta seveda marsikomu ni pogodu. Recite zbogom krulečim trenutkom, saj je Frank Mullen vpliv šel že zdavnaj spat, medtem ko se Jason giblje v svojem zanimivem svetu, na katerega vokalno vplivata Randy Blythe, Jamie Jasta in še kak udarni kričač. Na srečo pa ni pederskega deathcore cviljenja ali pa kakšnih ''čav-čav-čav'' trenutkov.

Z leti so Psycroptic našli prepotrebno osredotočenost in pokazali, da nič ne izgubiš, če znaš napisati pesem. Jebat ga, udariš direkt v nos, pa dosežeš efekt, namesto, da deliš šamare na vse smeri (in na koncu dobiš po pički še sam). Ukročenost? Ja. Manjša divjost? Še zdaleč ne. Nevarnost? Še zmeraj prisotna.

Tole bo definitivno treba preveriti v Gala Hali 6. februarja.

twitter facebook