recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

9. 10. 2011  Glorior Belli - The Great Southern Darkness  (Metal Blade, 2011)
Album je nekakšen sladkasto-postan glasbeni 'mindfuck', ki ne skriva svojih glasbenih referenc, in le vsled svoje genialnosti ne izpade kot parodija.

Vedno je lepo videti prizor, ko se kak bend iztrga iz sentimentalnosti in ujetosti v meje in pasti lastnega žanra, ter postane. "Postane kaj?" se mogoče vprašate. No, postane nekaj. Nekaj, kar je več kot vsota elementov; nekaj, kar ima – z drugimi besedami – lastno dušo. Francoski black metalci Glorior Belli so se tako iz kalupnosti black metala iztrgali že s svojim prejšnjim albumom Meet Us at the Southern Sign iz leta 2009, z Veliko Južnjaško Temo pa bend svoje 'postajanje' le še potencira.

Album, ki leži pred nami, je nekakšen sladkasto-postan glasbeni 'mindfuck', ki ne skriva svojih glasbenih referenc (v bistvu, če smo že pri tem, ne skriva česarkoli), in le vsled svoje genialnosti ne izpade kot parodija. Parodija česa? T.i. 'južnjaškega metala'. New Orleans, baby in njegov močvirnati okoliš. Droge, kurbe in aligatorji. Da, Glorior Belli so Francozi, ampak v svojo glorifikacijo južnjaške teme jim je nekako uspešno uspelo vplesti pathos Pantere (ter Down), pristop ter riffanje black metalskih redneck psihopatov iz Illinoisa, Blood Cult, ščepec občutka Load/Reload obdobja Metallice, polovico zgodovine black metala in kdo ve česa vsega še. Kako? Ne vem, kako. Poanta je, da The Great Southern Darkness deluje kot eden izmed tistih filmov, ki nas povsem prevzamejo, a ko nas kdo vpraša, o čem ta film sploh dejansko govori (Donnie Darko recimo pade na pamet), je najboljši odgovor, kar ga lahko spacamo skupaj, nekaj v stilu: "Da... to je res dobro vprašanje."

The Great Southern Darkness je – če enkrat za spremembo (in v verjetno vsesplošno evforijo bralcev) ne zapadem v dolgoveznost – skratka več kot eksperiment, in več kot vsota glasbenih vplivov, je pa obenem tudi dovolj razlit po mnoštvu žanrov, da bo z lahkoto odbil kakšne bolj puristične (black metal) poslušalce... in obenem zadovoljil tiste nekoliko bolj odprte. Predstavljajte si močvirje in zadeto black metalsko Mater Lilith, ki v mesečini urinira (torej: rojeva) po razbitih dušah, upih in idealih.

 

Avtor:
twitter facebook