recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

23. 10. 2011  Achren - The Forgotten King  (Ceol Dorchas Productions, 2011)
Predstavljajte si dobro napisano kriminalko, ki je zanimiva in ki potegne, obenem pa za sam žanr (in literaturo nasploh) ne pomeni ničesar. Zdaj pa si predstavljajte hipotetičnega naslednika Uliksesa v 21. stoletju. The Forgottten King ustreza prvemu primeru.

Ne vem. Nikoli nisem in verjetno nikoli ne bom razumel vse te 'moškosti' metala. Saj veste, bitke pa babe pa cisterna piva in hvalisanje kdo je že pri tretji flaši jegra in kdo ne. Recimo razumem, da se najstnik prične učiti akustično kitaro z namenom, da bo zmehčal srce (in ovlažil nekaj drugega) kakšni mladenki, ampak vsa ta bojevniškost v metalu je žal nekaj povsem drugega. Je nekaj, kar je že zdavnaj ušlo izpod nadzora (in cinične samo-kritike), je trend; in še huje: je kliše, pri katerem se vztraja zaradi egoizma in nekega cenenega smisla pripadnosti. Če ste v zadnjih letih obiskali kakšen večji metal festival in premorete vsaj kanček kritičnega vpogleda, potem veste, o čem govorim (pivski rogi in živalske kože so tu še najmanjši problem). K temu stanju definitivno močno pripomore kar revija Metal Hammer sama (tako v nemški, kot angleški različici), ki svoj širok spekter publike spet in spet subtilno pita z informacijami o tem, kako je bojevit pristop kul, kako se z nesmiselno agresijo na komično obrne še tako resna situacija, kako na splošno biti čimbolj primitiven in hkrati še vedno dobiti dovolj pičk za fukanje, ker pravi metal barbar pač fuka vsako noč, celo noč, bejba; tu ni mrde prde! No... ta isti sistem vrednot navsezadnje v svoji srži seveda ni nič drugačen od tistega, ki ga forsirajo revije za najstnice (torej: razne Smrklje, Cooli in podobno). Sem povedal dovolj? Ne še.

Vse v redu, lepo in prav; problem seveda ne leži v tem, koliko nekateri ljudje pijejo in fukajo, ampak v tem, da v ta vnaprej pripravljen sistem vrednot zlahka zapadejo posamezniki, ki (še) nimajo izoblikovanih svojih norm. Kar sledi, poznamo iz raznih religioznih in neonacističnih zgledov vsi: slepo malikovanje, v večji meri konec avto-refleksij, nesposobnost dialoga in vsesplošni primitivizem.

Tako se na 'sceni' spet in spet pojavljajo bendi, ki poizkušajo ujeti trenuten val trendov in od vsega skupaj potegniti kak nastop, album, izkušnjo, mogoče celo turnejo, vsekakor pa kak evro, pičko ali dve, flašo jegra, ego boost in še kaj. So takšni torej ti naši Škoti Achren, o katerih sem na teh straneh že pisal, in ki sem jih tokrat (mogoče ne povsem zasluženo) izrabil za moje tarnanje o bojevnikih v metalu? Mogoče. Mogoče celo ne. Poglejmo.

Naj že kar takoj povem, da je album The Forgotten King napram DVD-ju Impaled at Bloodstock-Open-Air izjemno poslušljiva zadeva. Melodični death metal (ampak ne švedsko melodični, da ne bo kdo potem razočaran), kakršnega igrajo Achren, je prijeten na prvi posluh in ne zahteva kakšnega posebnega napora, vseeno pa ob tem ne morem reči, da je popolnoma popreproščen. Predstavljajte si dobro napisano kriminalko, ki je zanimiva in ki potegne, obenem pa za sam žanr (in literaturo nasploh) ne pomeni ničesar. Zdaj pa si predstavljajte hipotetičnega naslednika Uliksesa v 21. stoletju. The Forgottten King ustreza prvemu primeru.

Kar nekoliko prekratek album je posnet presenetljivo dobro, zvok pa je masiven in poln. Najmočnejši del tega benda so kar riffi sami, saj so v svojih med-žanrskih nihanjih in v tesni kooperaciji s primitivnimi bobni izjemno poslušljivi in vlivajo dinamiko v komade na vseh tistih mestih, kjer jo popolnoma klasična struktura ubija. Na negativni strani imamo tu seveda vokal (človek se res preveč muči), ki ga niti ne bom opisoval posebej. Če ste prebrali do sem, ste v prvih treh odstavkih tega besedila prebrali že dovolj o vokalu in o sporočilu, ki ga nosi... bi naj nosil. Res neverjetni so bendi, ki se obnašajo, kot da so na svojem prvencu, izdanem v drugem tisočletju našega štetja, sami in lastnoročno (lastno-kurčno) izumili pojav alkoholiziranja in natepavanja v metalu.

Achren so tako bend precejšnjih nasprotij in mislim, da bi se lahko razvili v nekaj veliko kvalitetnejšega, če bi se otresli a) žanrske omejenosti in b) tiranije neke ideje (ali: hipotetične tiranije vodje benda); za zdaj pa postajajo le pogojno zanimivi in v širši sliki nič posebnega.

Avtor:
twitter facebook