recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

12. 1. 2014  Counterparts - The Difference Between Hell And Home  (Victory Records, 2013)
Ni slab, niti ni dober, zdaleč od perfekcije, je samo prekleto običajen in klišejski!

Skozi leta je metalcore izgubil borbo pridobivanja pozornosti iz moje strani.  Vse skupaj je postalo precej dolgočasno in pa daleč od zanimivega. Od prvih korakov metalcore žanra pa vse do sedaj se je spremenilo praktično vse. Iz političnih, anti-religijskih, socialnih tematikah se je vse skupaj preoblikovalo v jok, zlomljeno srce, jok, jezus (čeprav je jezus imel vlogo tudi pri eni izmed prvih skupinah – ZAO), jok, ni mi všeč tvoja frizura – in moja tudi, še malo več joka, bog, jok, … in po tem vrstnem redu dalje.

In kot skupine je enako pot ubrala tudi založba Victory, ko so v zlati dobi izdajali dobre albume potem pa je vse skupaj postajalo iz leta v leto slabše.

Med vrstami skupin na omenjeni založbi pa najdemo tudi skupino Counterparts, katera se obrača na metalcore ter melodičen HC.

Kot prvo moram priznati, da sicer skupina ni ne vem kako dobra, je pa res da so imeli nekaj poslušljivih skladb, katere so tudi privedle do trenutne recenzije – po domače povedano iz čisto običajnega ''firbca''.

Uvodna skladba Lost, nam ponudi precej pričakovan pristop do vsega, kar poznamo in sicer gre za običajno metalcore skladbo, katera temelji tudi na prej omenjenem melodičnem HCju. Je srednja žalost, ki ne prinese nobene novosti. Malce modernega pristopa pomešanega z Shai Hulud elementi, ampak konec koncev prav nič posebnega in inovativnega.

Lost preidemo na Raw, kjer se za začetek vse skupaj malce ponovi in prejmemo močan modern pridih metalcore zvrsti, ki jo potem nadomesti melodičen segment HC glasbe po načelu Comeback Kid skupine. Malce boljše kot uvod ampak še vedno precej nezanimivo.

Če npr. preskočimo kakšno skladbo in se obrnemo na Cursed oz. na Compass. Spremembe? Niti ne, no razen to, da se iz tistega metalcore bolj osredotoči na melodične HC, ki vsebuje recimo momente metalcore žanra. Ah, dolgčas.

Instrumentalno je vse skupaj precej že uporabljeno in je daleč od inovativnega. Vokal je skozi celoten izdelek enak, se pravi krik, ''shout'', krik, gang vokali, kar pomeni ''been there, done that''. Tudi besedila niso ravno branje Žižkovih mojstrovin, ker nam ponudijo You Wrap Yourself Around Me, But I Can Only Sense Your Presence. You're Nothing But A Carcass… Nimam kaj reči, je pač besedilo novodobne mladine.

Dobre pol ure poslušanja albuma nam prinese pač enega izmed običajnih modernih izdelkov, ki kmalu pade v pozabo. Ni slab, niti ni dober, zdaleč od perfekcije, je samo prekleto običajen in klišejski!

3 od 10.

twitter facebook