recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

5. 1. 2014  Alice In Chains - The Devil Put Dinosaurs Here  (Virgin Records, 2013)
Je nekakšna izdaja za dobro voljo s seznanjenjem, da kljub smrti Staleya še niso za staro šaro.

Alice In Chains spadajo med tisto štirico grunge skupin, katere vsak oboževalec alternativne scene pozna. Vsaka od četverice je v sebi nosila karizmo pevca, pa naj si bo to Soundgarden in Chris Cornell, ki je s svojim melanholičnim vokalom prevzel marsikoga, Kurt Cobain (Nirvana) ter njegovo samouničevalno objemanje skozi kričeče nežen vokal, Eddie Vedder in njegovo nepogrešljivo in edinstveno petje, katerega redko kdo lahko posname, in pa ne nazadnje Layne Staleyev čustveno votel in iskren vokal, ki pa je koncu koncev bil nekakšna metafora za drogo v 90-ih.
Marsikdo je zanimanje za skupino izgubil po smrti Staleya leta 2002, saj vsi vemo, da bi bilo pevce vseh 4 skupin praktično nemogoče nadomestiti in to skorajda za skupino pomeni smrt.
Ali pač?!
Ne glede na to, da je bil Staley ikona Alice In Chains, je dejstvo, da je veleum in celotna ideja skupine Jerry Cantrell, ki pa tudi po smrti ikone njegove skupine ni vrgel puške v koruzo. To nam je pokazal z albumom Black Gives Way To Blue leta 2009 z novim pevcem skupine Williamom DuVallom.
Album Black Gives Way To Blue si marsikdo lahko razlaga po svoje. Po eni strani lahko trdimo, da to niso več Alice In Chains, po drugi pa še vedno ponujamo priložnost novitetam pod omenjeno skupino.
Osebno mi je album iz samega začetka delal probleme, ampak po poslušani trenutni izdaji The Devil Put Dinosaurs Here, lahko rečem, da je bil album Black Gives Way To Blue le ogrevanje, ker se iz skladbe v skladbo začuti nadgradnja oz. nadaljevanje v bolj pester album.
Album odpre skladba Hollow.
Mogoče sem še vedno malce pod vplivom preminulih pevcev, saj tisto, kar bi se od Alice In Chains pričakovalo, se pri Hollow ne dobi. Gre samo za alternativno rock skladbo, ki vsebuje dodatke ostalih žanrov in skupin. Na zadevo je mogoče gledati iz dveh zornih kotov, in sicer iz prvega, ki se bolj nagiba k razočaranju iz strani starih oboževalcev, kjer lahko rečem, da to ni to.
Po drugi strani pa, kot rečeno, dajemo možnost novitetam in tukaj lahko rečem, da gre za povprečno alternativno skupino, ki dela tisto, kar dela najbolje - in to je igranje rock žanra, ne glede na kopiranje oz. na razočaranje.
Prva ocena?
Je in ni v redu, lahko jo najdemo nekje v sredini in upamo na boljši rezultat v prihajajočih skladbah.
Pretty Done pa to tudi dokaže, ker se zadeva obrne na bolje. Je bolj razgibana v smeri tistega grunge pridiha in bolj dovzetna za poslušanje. Je bolj Jerry Cantrell narave in ravno to jo naredi boljšo in bolj poslušljivo, vsaj meni.
Če nekaj skladb preskočimo in se osredotočimo na naslovno skladbo The Devil Put Dinosaurs Here. Prva minus točka je sama dolžina skladbe, katera presega 6 minut. Iz mojega vidika je zadeva predolga, ker če bi jo odrezala na polovico, bi bolj prišla do izraza in bi naredila pečat v poslušalčevih ušesih, tako pa je vse skupaj le eno predolgo igranje in vizualiziranje žanra, ki ne potrebuje toliko dolge skladbe.
Med pozitivne pa definitivno sodi tematika, in sicer govori o religioznih ekstremistih v Ameriki, ki potrjujejo dejstvo, da je hudič postavil dinozavre na svet, kar lahko sklepate že po samem naslovu albuma, in pa tudi ostale sumljive trditve, za katere pa vedo le oni sami.
Instrumentalno je The Devil Put Dinosaurs Here super. Je polna tistih Cantrell dodatkov, katerih smo vajeni že več kot 20 let. Je pač dobrota, ki jo ne smemo zanemariti in jo zapostavljati.
Ne smem pa mimo skladbe Hung On A Hook, pri kateri pa bo večina od vas prejela tisti pridih albuma Dirt.
Je ena izmed tistih, pri kateri dobiš občutek, da jo je Cantrell skrbno varoval in čakal pravi trenutek, da jo izda. Je čisti grunge, ki bo marsikoga asociiral na skladbo Man In A Box.
The Devil Put Dinosaurs Here je dober album in definitivno boljši od predhodnika Black Gives Way To Blue, ni pa recimo na ravni zadnjega Soundgarden albuma King Animal. Roko na srce – večina bi se verjetno strinjala z menoj, da je razlog v pevcu...
Je nekakšna izdaja za dobro voljo s seznanjenjem, da kljub smrti Staleya še niso za staro šaro.

Avtor:
twitter facebook