recenzije

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

banner
banner

recenzija

4. 10. 2012  Sinister - The Carnage Ending  (Massacre Records, 2012)
Album The Carnage Ending gotovo ima kakšno slabšo stran, a jaz je trenutno res ne opazim. Plata je ravno dovolj dolga, da ni premalo ali preveč, komadi so dinamični, občasno inovativni, a dovolj klasični, kar se death metalskosti tiče.

Leto 2012 ni najlažje, a vsaj na glasbenem področju so težki časi očitno katalizator mnogih in med njimi tudi dobrih albumov. Če se osredotočim na meni ljubo death metal področje, ne morem mimo veselja, ki ga čuti moje srce ob novih Dying Fetus, Nile, Six Feet Under, Sophicide, Masachist in mnogih drugih.

In moje srce je gotovo poskočilo ob novi plati nizozemskih Sinister, The Carnage Ending.

No, če bi le poskočilo, bi to seveda bil dober znak, pa tudi pričakovan znak, saj me iskreno rečeno, Sinister niso res nikoli razočarali. Ampak ob zvokih albuma The Carnage Ending, je moje srce komajda zdržalo – ob taki death metal baraži, kaj baraži – ob tem jedrskem napadu, sem kar nekajkrat moral krepko zadihati in pomiriti val adrenalina, ki je bitje mojega srca spremenil v hitrostrelni ''tour de force''.

The Carnage Ending je namreč v sceni, ki po eni strani brutalnost kaže z nerazločnimi in dolgočasnimi res nizkotonskimi kitarami, pig-squeal (oz. bri-bri) vokali in konstantnim blast beat napadom in po drugi ruši vse rekorde v hitrosti igranja, nadrkanosti obvladanja inštrumentov in drugimi dolgočasji t. i. ''new millenium extreme metala'', udaril direkt po sredini in pri tem za seboj pustil zevajoč prepad, v katerega se v solzah, gorju in strahu zlivajo množice povprečnežev iz obeh strani.

In kako to, da bend, ki po dobrih 20 letih obstoja, še vedno zna presenetiti?  

Odgovor leži v dejstvu, da Sinister ponovno predstavljajo nov obraz, za katerega so odgovorni novi člani zasedbe. Dejstvo je, da je edini originalni član zasedbe nekoč bobnar, danes vokalist Aad Kloosterward. Sinister so death metal bend in zato se tudi Aadova vizija death metala ne spreminja, a vseeno je tvorec besedil, tematik in recimo, da usmerja ritmično delovanje benda. A ne kitarskih melodij, solaž ipd. In prav v tem oziru sta nova kitarista, Denis Hartog in Baastian Brusaard lahko Aadovem videnju death metala postavila svoj lastni izraz.

In prav zaradi teh kitarskih linij je tole definitivno ena najmočnejših Sinister plat. Če gledamo obdobje s kitaristom Alexom Paulom (od Aggressive Measures pa do The Afterburner), ni šlo za slabe čase. Ampak manjkala je moč predvsem prvih treh oz. štirih albumov (Diabolical Summoning, Cross The Styx, Hate in … no, Aggressive Measures), le-ta pa je prišla predvsem iz riffov, polnih moči in zlobe in tudi motečih sestavin tonov, ki so vplivali na psiho. Za njih je bil odgovoren Bart van Wallenburg in njegovo zapuščino je Bastian Brusaard (odgovoren za glasbo na zadnji plati) zadel v nulo. Pri tem pa dodal še svoje poznavanje ameriškega, predvsem floridskega in newyorškega death metala, da pa ni pozabil na klasično death metal sestavino – slayerske (!!!) riffe, pa je itak samoumevno in logično.

Po intru, ki sumljivo spominja na legendarni intro Carnicina Celesta iz albuma Cross The Styx, se odpre Unholy Domain in stvar je jasna, kot bi zapisal naš Matevž. Death metal riff, brzostrelni boben in vokal tisočerih demonov. Nato se stvari samo še nabirajo in izbruhnejo v armagedon, ko poslušate morbidni Transylvania (City Of The Damned), klasično jebeno zakon death metalski My Casual Enemy (z bobnom, ki zelo spominja na album Eternal od Malevolent Creation), pozdrav starim časom Sinister pa vzbuja odlični Crown Of Thorns z najboljšim začetkom v vsem obsežnem Sinister opusu. In to so le prvi štirje od enajstih komadov.

Danes mnogi pričakujejo, da je vodilni inštrument v death metalu boben, a v slučaju albuma The Carnage Ending po moje ni tako. Kar pa še ne pomeni, da se Toep (The Machine) Duin šlepa. Po mojem mnenju se Toep s svojim direktnim, a ravno dovolj bogatim in dinamičnim pristopom bolj približuje obdobju Sinister, ki ga je zaznamoval bobnar Paul Beltman (mislim, torej, na čas albuma The Afterburner okrog leta 2006 ali '07), kar je precej dobro, saj so se mi zgodnji Sinister bobni vedno zdeli precej dolgočasni. Toep obvlada. Njegovo igranje je ravno prav straightforward, da se sliši, kako zna ustreči zahtevam pesmi, a to ne pomeni, da je dolgočasen. Ker potem zna stvar obogatiti z jazzovskimi deli ali kakšnimi ritmi, ki niti za Sinister niti za death metal niso tako tipični. So pa dobrodošli in vsekakor naredijo dinamiko neverjetno! In ko pomislim, da je tip posnel 15 komadov (4 komadi so bonus priredbe, ki jih dobite v posebni verziji plate) v dnevu in pol … Vrhunsko!

Zdaj se pa vračamo na začetek – k Aadu Kloosterwardu, vokalistu. Čisto na kratko – če Suffocation še kdaj ostanejo (začasno ali za vselej) brez Franka Mullena, je Aad ena in edina dostojna zamenjava. Barva vokalov je namreč skorajda identična, s tem da Aad gre še korak dlje, kar se tiče jasnosti izgovarjanja. Človek obvlada death metal vokal do obisti in sesuje vse pred seboj. Izberite katerikoli komad in jasno vam bo, da z Aadom ni šale.

Album The Carnage Ending gotovo ima kakšno slabšo stran, a jaz je trenutno res ne opazim. Plata je ravno dovolj dolga, da ni premalo ali preveč, komadi so dinamični, občasno inovativni, a dovolj klasični, kar se death metalskosti tiče.

Moč albuma pa je seveda taka, da lahko rečemo, da po prvem poslušanju od vas ne bo ostalo nič razen prahu.

twitter facebook