recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

1. 2. 2012  Suicide Silence - The Black Crown  (Century Media, 2011)
Če so Suicide Silence z albumoma The Cleansing in No Time to Bleed zgradili svojo identiteto, so tokrat želeli neko spremembo. V kakšnem oziru je ta sprememba pozitivna.

Kalifornijski kvintet je od izdaje prvenca The Cleansing zrasel preko vseh pričakovanj. Nazadnje so dobili celo mesto headlinerja na priznani turneji Never Say Die! Če so Suicide Silence z albumoma The Cleansing in No Time to Bleed zgradili svojo identiteto, so tokrat želeli neko spremembo. V kakšnem oziru je ta sprememba pozitivna.

To spremembo je sprva možno zaznati v zvoku, ki prikazuje skupino v bolj naravni obliki. Vokalist Mitch Lucker nima več tisoč vokalnih efektov, tako da ni prisotnega kakega globokega kruleža, ki ga v živo sploh ne more izvajati. Večino časa se Mitch posveča le kričečim vokalom, kar je na koncertu razvidno, da mu gre bolje od rok kot pa tisti krulež, ki je bil poprej studijsko obdelan do pretirano modernega in nenaravnega zvoka. Glasbeno SS ne prinašajo nekih bistvenih novosti. Še vedno so polni breakdownov, udarnih, groovy death metalskih riffov, ponekod pa so prisotni celo hardcore prijemi. V kakšnih skladbah (npr. Fuck Everything) je možno slišati celo spogledovanje z nu-metalom (na skladbi Witness the Addiction je prisoten kot gostujoči vokal Jonathan Davis). Kitare tu zaradi nizke uglasitve spominjajo na KoRn. Za dodatek pa Mitch poseže po jeznem govorjenem vokalu, ki je tipičen za nu-metal. Malo izvirnosti se pokaže v skladbi The Only Thing That Set Us Apart, kjer se sliši raba akustične kitare. No, moram pa pohvaliti ritem sekcijo, ki je z vsakim albumom bolj izstopajoča.

Suicide Silence bi lahko marsikaj očital, a bistveno se niso spremenili. Malo eksperimentiranja jih ni odpeljalo stran od svojih rudimentov. Besedila so poleg politične in družbene kritike usmerjena tudi na kritiko religije. Glavna težava v teh kritikah  je neizvirnost besedil, ki so pač omejene na princip besedil Maxa Cavalere in rabo besede fuck.

Na The Black Crown je opazen majhen napredek, žal tu nista mogla pomagati niti gostojuča Jonathan Davis (KoRn) in Frank Mullen (Suffocation). SS bodo morali še konkretno premisliti, kako dodelati aranžmaje, ker bo z naslednjim albumom njihova glasba postala monotona, kar se dogaja pri marsikaterem »deathcore« bendu.
 

Avtor:
twitter facebook