recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

9. 9. 2011  Chimaira - The Age Of Hell  (eOne Entertainment, 2011)
Smrt ni vedno konec.

Letos so iz tabora clevelandske moderne metal zasedbe Chimaira prihajale same pretresljive novice - najprej jih je zapustil klaviaturist Chris Spiccuza, katerega vloga je - roko na srce! - res bila iz leta v leto manjša, a vseeno ključna, saj je veliko pripomogel nastajanju komadov. Nato je sledil basist Jim LaMarca, drugi del ritem sekcije, Andols Herrick pa je bend zapustil že drugič, medtem ko sta kitarista Robb Arnold in Matt DeVries šla igrat s Six Feet Under.

Mnogi so seveda pričakovali konec zasedbe in če pomislimo na album Infection, ki je v vsej njihovi zgodovini definitivno najbolj dolgočasen album, tako zamorjen, razvlečen in nezanimiv, da je v primerjavi z njim prvenec Pass Out Existence vrhunec moderne metal ustvarjalnosti, če pomislimo na vse to, si je marsikateri fan zasedbe (vključno s piscem tega članka) to želel.

A Mark Hunter ni pičkica. Kitarista ga nista zapustila, saj sta v SFU bila le začasno (bojda pomagata še zdaj). Namesto, da je vse skupaj ustavil, je našel nove člane: bas je prevzel kitarist zasedbe Daath, Emil Wrestler, na klaviaturah je pristal njegov kamerat Sean Z, na bobnih pa tolkalec očitno neaktivnih Bleed The Sky, Austin D'Amond (bojda je večino plate bobne igral Chimairin dolgoletni producent Ben S., ampak to preverite na dejanskem bookletu).

In fantje so se res odločili dati vse od sebe in uspeli narediti takšnih 50 minut glasbe, da ti srce zgolj skače od sreče in se spomniš vrhunskih albumov The Impossibility Of Reason in Chimaira, ki sta jih skoraj postavila na sam vrh takratne scene. A seveda jim ni uspelo in tik pred koncem je bend doživel - kot sem že omenil - prepotrebno preureditev.

Prvo, kar zadane, je to, da album zvočno res spominja na kolosalni drugi album The Impossibility ... tako zvokovno kot vsebinsko. Vokal Marka Hunterja ni samo močan v kričanju in dretju, ampak tudi takrat, kadar poje čisto. Njegov vokal je distinktiven, moten, a tudi žalostno lep, kot recimo tisti od Layna Staleya (samo poslušajte refren v Clockwork ali pa tisto ''machineheadovsko'' petje v komadu Time Is Running Out). Prvič po dolgem času so tudi klaviature in sempli prišli v ospredje in niso tam samo zato, da je na odru pač en tip, ki ima preveč cajta in nori za vse druge. Sean Z je tako kot kakšen Rhys Fulber in John Betchel res našel idealno mesto - na trenutke obogati, na trenutke poudari, na trenutke postavlja temelje, a je ves čas omniprezenten in smiselen.

Instrumentalno so Chimaira prišli na stara pota različnih melodij, dobrih solaž, ubijalskih riffov in neverjetno dobro zgrajenih glasbenih pasaž nasploh. Dobro, bas je tam zgolj bas, ampak kitari sta prisotni v milijon podobah in točno veš, da sta to Arnold in DeVries iz Chimaire. Ja, po tolikih albumih sta res izpilila ''trademark'' zvok. Mislim, kako za vraga je tak bend res lahko napisal album Infection?!! Pomemben pa je tudi boben, ki je razgiban, zanimiv, močan in nevsiljiv.

Ne glede na to, ali gre za šus v glavo (Born Of Blood - total Slayer worship) ali pa za masivno morbido (Losing My Mind) oz. šamar v lice (The Age Of Hell), Chimaira dokazujejo, da so zmožni vse grozote obrniti sebi v prid in da je včasih res treba odrezati preteklost, da bi si ustvaril podlago za čudovito prihodnost. To potrjujejo tudi končni instrumental Samsara, ki je tako glasbeno kot naslovno zgovoren in spominja na njihov izjemno močan trenutek, instrumental Implements Of Destruction, ki je davnega leta 2003 pokazal, česa je bend sposoben.

Škoda, da je moralo miniti 8 let, da so dokazali prej napisano, a bolje pozno kot nikoli.

 

twitter facebook