recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

10. 1. 2013  BONDED BY BLOOD - The Aftermath  (Earache Records, 2012)
Ameriški trešerski ne-več-tako-mulci so se vrnili z novim albumom. To je že njihov tretji studijski album, katerega nastajanje smo lansko leto lahko spremljali tudi v video dnevnikih, ki so ji redno objavljali v času snemanja. Po številnih kadrovskih menjavah jim je naposled le uspelo zopet ponuditi svež izdelek. Ki je zelo dober. Eden mojih osebnih favoritov za top 5 naj albumov leta 2012.

Prva stvar, ki jo opazimo, je veliko bolj zrel vokal Maura Gonzaleza, ki se je skupini pridružil leta 2010, slišali pa smo ga tudi ob zadnjem obisku benda pri nas. Jasno je, da je v ozadju tudi dobra produkcija, ki pa vseeno ne more sama narediti takega premika v smeri kvalitete, brez sodelovanja pevca samega. Pa če gremo kar na plato.

Takole zgleda venček pesmi, ki so nam postrežene na albumu:

1. I Can't Hear You

2. Shepherds of Rot

3. The Aftermath

4. Crawling in the Shadows

5. In a Wake

6. Repulsive

7. Among the Vultures           

8. Show No Fear       

9. Restless Mind         

10. Left Behind 

11. Killing in the Name (Rage Against the Machine Cover)

Del prve kitice začetnega komada albuma I Can’t Hear You, nas pimerno pozdravi in začrta smer, v katero bo album šel.

The louder the better

Till my ears begin to bleed

Cause this is just what I need!

Glasno, hitro in brutalno. Točno to, kar rabimo. In točno to nam prinese nadaljevanje s Shepherds of Rot. Carlos na bobnih, kot eden od edinih dveh preostalih originalnih članov, z brutalnim začetkom odpre komad. Lahko bi rekli, da gre za tipične Bonded by Blood, morda v le še bolj pospešenem tempu in z bolj surovim vokalom. Kljub odličnemu zvoku in podpori dobre produkcije pa se ne da zakriti primanjkljaja še ene kitare. Po besedah Carlosa so se enostavno naveličali menjav in ponovnih iskanj nadomestnih članov. Ker je bilo za snemanje že vse dogovorjeno, so se odločili, da ostanejo kvartet in ne nadomestijo druge kitare. Legitimna odločitev pa odpira vprašanje, zakaj druge kitare ni posnel kitarist Juan Juarez. Na odru se ta primanjkljaj težko skrije, na plošči pa se da z zvokom enostavno manipulirati. Zakaj niso studijsko nadomestili drugega kitarista?

Nowhere to go, Nowhere to hide se Gonzales dere v naslovnem komadu. In res je tako. Komad se zažre vate. Malo bolj melodično in vokalno temačno, kot je značilno za Bonded by Blood, in kot smo jih poznali do sedaj. Spet pride do izraza vokal, ki je bil še ob njihovem zadnjem obisku Ljubljane nesiguren in celo rahlo infantilen. Pa je Mauro očitno odkril svojo višino in zmožnost svojih glasilk, saj vokal lepo drži rdečo nit glasbi in njenim poudarkom.

Skozi celotno plato je opaziti, da to ni delo domače produkcije, ampak da za izdelkom stoji večji stroj v sodelovanju z Earache Records. Sprašujem se, kolikšna je dejanska vloga produkcije in kako dobro fantje z zadnjo plato zvenijo v živo.

Crawling in the Shadows je vsebinsko zelo blizu prvemu albumu Feed the Beast iz 2008. Zveni pa popolnoma v skladu z novimi Bonded by Blood. Ravno prek tega primera lahko opazimo razvoj, ki ga je skupina doživela v zadnjih štirih, petih letih. Od začetne najstniške thrash metal nažigancije so prišli do kompleksnejše melodike, tako inštrumentalno kot vokalno. Tudi In A Wake ne opušča s tempom niti za sekundo. Na slabi polovici albuma vsakega predanega poslušalca že začenja mučiti bolečina v vratnih mišicah, ki so od festivalskega obdobja že rahlo zakrnele. In ob koncu tega komada se nam ne piše nič bolje.

Skozi celoten izdelek je treba pohvaliti tudi dinamiko Carlosa na bobnih. S tem ne le vzdržuje intenzivni tempo plate, ampak jo povezuje in diktira njen razvoj.

Žal grenak priokus pustijo Juanove solaže, saj se sliši zvočni primanjkljaj še ene kitare. Alex Lee (kitarist, ki je BBB zapustil leta 2011), res presneto manjka. To se je pokazalo tudi na septembrskem koncertu, ko se jim je Alex pridružil na odru kot gostujoči član. Skupaj so z nove plošče zaigrali Restless Mind in Left Behind. Enostavno bolje. Velika škoda je, da si niso dobili vsaj studijskega člana za snemanje tega albuma. To je tista ločnica med zelo dobrim in odličnim.

Plata se zaključi s pokrivčkom (ja, to je nov strokovni izraz za cover) Killing in The Name od Rage Against The Machine. Presenetljivo dobro. Brez pripomb. Ubistvu sem ga omenila samo za to, da se lahko uporabila besedo pokrivček :)

Torej, album je zelo dober. Prav gotovo v veselje vsakemu thrash metal fenu.

O Bonded by Blood se vedno sprašujem, ali bodo dosegli kultni status, ki ga sedaj imajo največje thrash skupine. Zaenkrat so na dobri poti. Ampak drugega kitarista pa naj si le priskrbijo.

Kako nova plošča zveni tudi v živo, pa bomo lahko preverili že ta mesec, ko se bodo 29. 1. na odru Gale Hale pridružili Vader, Aborted, Bloodshot Dawn in Fhobi. V organizaciji Dirty Skunks, seveda.

 

twitter facebook