Že nekaj let je tega, kar sem si zares privoščil čas za poslušanje Aborted, benda, ki se mi je v srce usedel predvsem z albumoma Goremageddon ter The Archaic Abbatoir. Vem - rekli boste, da je res dooolgo tega in da ni prav, da sem spregledal njihove albume a la Global Flatline, Retrogore itd., ampak drugače ni šlo. Včasih je treba iti stran, da bi nekoga zares pogrešal - in spet vzljubil.

Veseli mi, da mi je Terrorvision bila všeč že od prve note naprej. Na brutalnosti bend z leti ni izgubil čisto nič - kvečjemu še bolj furiozni so. Dejansko je Terrorvision res hiter album, tako bobnarsko, kot kitarsko in tudi vokalno. Bend ni na steroidih - bendu se je čisto zmešalo. 

Poleg uspešnega melodičnega in brutalnega miksa je fajn slišati, da so z leti Aborted res izpopolnili umetnost pisanja dobrih pesmi. Pesmi gredo hitro v uho, čeprav zvenijo na prvi posluh kaotično in hrupno - ampak že po nekaj trenutkih je jasno, da plasti udarcev in drgnjenj po strunah ter glasilkah skrivajo prave dragulje. Hitro-hitreje-najhitreje Aborted ali pa počasno-počasneje-masivno-morbidno - in še vedno zelo Aborted. Tudi vokalne linije so zanimive, slišijo se tudi razni gostje, sodelovanje s Travisom Ryanom iz Cattle Decapitation na prejšnji studijski stvaritvi pa se tudi pozna predvsem v res dobrih in morbidnih Svenchovih krikih.

Vse skupaj je Aborted, kot mora biti. Hitro, brutalno in hkrati nalezljivo ter melodično. Nujno je treba tole iti pogledat jutri v Orto.