recenzije

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

banner
banner

recenzija

24. 3. 2014  Terrorfront - Terror Arise  (Mater Tenebrarum, 2014)
Terrorfront vodi Goran Slekovec, za katerega sumim, da kot glavne vplive jemlje tako skandinavski black metal stare šole kot tudi sodobnejše vplive ter jih zmeša v homogeno zmes programiranega dvojnega basa, krikov in žaganja.

Sploh glasbeniki smo zmožni dneve in dneve napletati o akordih, taktovskih načinih, strukturah in ostalih sestavnih delih hrupa, ki ga tako radi poslušamo. Slednja beseda je ključnega pomena, v metal glasbi pa je na koncu to, kar se posluša, eno samo: vsemogočni rif, se razume. Ne rečem, vsi ostali elementi so še kako pomembni, a dobra plošča z zanič rifi v metalu preprosto ne obstaja, medtem ko je nešteto takih, ki taktovskega načina sploh ne zamenjajo, kjer je bobnar popoln hlod in so strukture na ravni glasbenega razumevanja poklicnega triangelista, a glasba vseeno seka. In ni je zvrsti, ki bi se v najboljših trenutkih ponašala s tako rifažo, kot jo imajo prvaki black metala, po drugi strani pa tudi ni žanra, kjer povprečne skupine toliko zanemarijo kitaro, kot je black metal. Kje torej v sliko vstopi(jo) prekmurski Terrorfront - saj le gre za recenzijo studijskega prvenca omenjene zasedbe v obliki EP-ja Terror Arise - in kako se ta pomeri proti svoji matični zvrsti?

Terrorfront vodi Goran Slekovec, za katerega sumim, da kot glavne vplive jemlje tako skandinavski black metal stare šole kot tudi sodobnejše vplive ter jih zmeša v homogeno zmes programiranega dvojnega basa, krikov in žaganja. Tako leva kot desna kitara skupaj gradita spevne melodije, obenem pa se le redko držita iste linije. Prva (in tudi najmočnejša) skladba Terror Arise to naredi očitno, saj skladbi tempo dvigne prav kitara. Medtem ko rifi dobro in dosledno razdelajo zgradbo pesmi na EP-ju, bi vseeno pričakoval več s stališča ritma. Bobni namreč ohranjajo isti ritem čez celoten izdelek z nekaj malega variacije na pedalih.

Zunanja zgradba kljub temu ohranja prepoznavnost, saj se skladbe po posluhu ali dveh lahko brez težav loči po kitari, pri Marionettes of God pa k temu prispeva celo bas. Ko pa se trenutki skladb v Terror Arise dvignejo, zaživijo do precejšnje mere - rife obkroža nekakšna aura temačnosti pomešane z epsko naravo skandinavskih bendov kova Marduk in Darkthrone.

Bobni se izdajo za računalniške zgolj pri prehodih, saj zvenijo dovolj "veliko" in naravno tako po zvoku kot samih ritmih, da njihov digitalni izvor ne zmoti. Tudi kitara rohni v tonu starošolskega Marshalla, ki bi ga prej pripisal thrashu. Terror Arise po zvoku torej spomni bolj na ploščo kakega sodobnega death ali thrash benda s kančkom surovosti za dobro mero, kar izdelku dobro dene, sploh z obzirom na elektronske bobne. Kar se tiče zvočne barve samega izdelka pa je najbolj prepričljiv vokal, ki se giblje v srednjih položajih - te bi se prej pripisalo kakim Morbid Angel, a produkciji, ki je že itak udrihajoča, dodajo jajca v veliki meri. Vokal je po tonu tako kul, da pravzaprav včasih od rifaže pritegne pozornost nase.

Produkcijsko je izdelek torej močen, kompozicijsko soliden. Terror Arise je demonstracija določenega odstotka glasbenega potenciala projekta Terrofront, ki pa najbrž potrebuje polno postavo, da rifi Gorana Slekovca zaživijo v polnem sijaju. Trenutno je zadeva dobra in povsem poslušljiva, v obliki celovečerca pa bo lahko polno zažarela le z večjo mero variacije v zgradbah samih pesmi, k čemur zna močno pripomoči bend v polni postavi.

twitter facebook