recenzije

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

Clandestine Blaze

City of Slaughter

All Strings Detached

There's Something Painful About The Pearls

Beyond the Dark Forest

Ealde

Novembers Doom

Hamartia

Warbringer

Woe To The Vanquished

Helheim

landawarijaR

Skálmöld

Vögguvísur Yggdrasils

Wolfheart

Tyhjyys

Nightbringer

Terra Damnata

Death Worship

Extermination Mass

Mastodon

Emperor of Sand

Eruption

Cloaks Of Oblivion

REZN

Let It Burn

Amorphis

An Evening with Friends at Huvila

Znich

Slova Ziamli (EP)

banner
banner

recenzija

18. 4. 2017  Nightbringer - Terra Damnata  (Season Of Mist, 2017)
Vsekakor ne gre za glasbo, ki bi delovala na prvi posluh.

Nightbringer se vračajo z novim albumom Terra Damnata. Po pravici je to zame prijetno presenečenje; skupina je v preteklosti plošče izdajala še bolj redno, a sem po Ego Dominus Tuus vseeno pričakoval, da si bodo vzeli trenutek za oddih in dlje premislili o svojem naslednjem koraku.

Kljub temu ni govora o tem, da bi ploščo Terra Damnata označil za nedozorel izdelek. Produkcijsko je album še boljši od dobro zvenečega, a nekoliko klikastega predhodnika; uvodni udarec skladbe As Wolves Amongst Ruins je hiter, sunkovit in takoj predstavi celotno težo plošče v prvih nekaj sekundah. Jasno je, da so Nightbringer nadaljevali v duhu emperorovskega black metala, a pri tem, da je tokrat več atmosferičnih učinkov. Vzdušje je še bolj esoterično, odmev je vseprisoten.

Skladbe so torej manj grobe in kričeče kot na plošči Hierophany of the Open Grave, vsekakor pa ne gre za glasbo, ki bi delovala na prvi posluh. Prva tretjina plošče temelji na hitrih blastbeatih in piskajočih melodijah, ki poslušalcu niso vedno najprijetnejše. S prelepim, naravnost sapo jemajočim uvodom v skladbo Let Silence be His Sacred Name pa album dodatno pridobi na vzdušnosti, obenem pa postane bolj razgiban. Sledi mojstrovina plošče Inheritor of a Dying World, ki s srednjim tempom in naravnost izprijenimi melodijami ustvari neponovljivo vzdušje in nato še Lamp of Inverse Light, ki s sampli govora v ozadju ter neverjetnimi melodijami še dodatno dvigne nivo plošče, ne manjka niti klaviatur. Slednje bi me sicer utegnilo zmotiti, a Nightbringer znajo tradicionalna rockovska glasbila uvrstiti ob klaviature, tako da se vse zlije v koherentno celoto. Marsikatera black metal skupina tu pogrne po celi črti, saj klaviature „namala“ na preostalo glasbo.

Kot šibkejšo točko bi omenil le, da bi skupina aranžmajsko lahko bolj dodelala skladbe, saj je razgibanost materiala še vedno na dokaj osnovni ravni; spremembe med deli so včasih skokovite, včasih pa komaj opazne, preveč je tudi uporabe tehnike „fade“, ko se glasba postopoma tiša oz. pojačuje (naštel sem najmanj trikrat na plošči z osmimi komadi). Pa vendar gre za močan album in enega bolj vzdušnih v svetu black metala. Slednji dosežek nikakor ne bi toliko pomenil, če ne bi poudaril, da so Nightbringer razvili svoj melos in je njihovo vzdušje prav zares edinstveno. Terra Damnata je dober album, seveda pa upam, da Nightbringer ne bodo počivali na lovorikah ter ga bodo v prihodnosti tudi nadgradili.

twitter facebook