recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

21. 1. 2017  Sons of Balaur - Tenebris Deos  (Season Of Mist, 2016)
Izviren in poslušljiv glasbeni libretto k stripu Realm of the Damned

Mja, na začetku bi se lahko razpisal in malenkost razpredal o black metalu in njegovem razvoju, preobrazbah in tako bla, bla naprej, saj je Tenebris Deos pač black metalska plošča. Vendar je dotična plošča še nekaj več kot to – je, kako naj se izrazim, da ne bo zvenelo preveč čudno, glasbeni libretto metalskemu stripu Aleca WorleyaCesarstvo prekletih. Še EPP za strip – KLIK.

Kaj se je torej po mojem videnju dogajalo na svetu, v katerem živijo tudi metalci, da je prišlo do 'tragedije', kateri je posvečen omenjeni strip? Pravzaprav nič nenavadnega: thrasher je ob budnem buljenju v dnevno dogajanje na CNN odšteval do izumrtja (Countdown to Extinction), glamer je bil bodisi v kopalnici, kjer je popravljal svoj make up ali pa onegavil že 17. fanico za ovrstjo (17 Girls in a Row), proger se nahaja nekje v svoji galaksiji glasbene teorije in prakse iščoč sveti Gral – popolno odigrani 24 ur trajajoči solo, medtem ko doomer na zapuščenem pokopališču išče inspiracijo za najbolj depresiven način, kako s samomorom zapustiti to solzno dolino, ki ji pravimo življenje smrtnika.

So to vsi?

Nikakor ne!

Power metalec intenzivno telovadi in se posveča vadbi vihtenja meča, sekire in drugih hladnih orožij, ki mu bodo omogočila, da bo, ko pride ta dan (prišel pa bo zagotovo, saj je tako zapisano na eni od plošč od Manowar, ali Rhapsody of ... ali ...), kot pravi bojevnik sam obračunal z zmaji, čarovniki, ledenimi velikani, mamo ali komer-si-že-bodi, ki bo skušal ogroziti njegov svet, black metalec v svojem svetem ljudomrzništvu nepremično stoji na skali, izgubljen nekje v gozdu, prezadovoljen s seboj v zlobni zavesti, da se mu je razodela resnica, da se bo Padli angel lahko utelesil zgolj, ko bo v vsakem človeku prevladalo zlo. V svoji zlobnosti te resnice noče deliti z nikomer in zato sam in ponosen zlobno stoji sredi ničesar in čaka na trenutek, ko bodo tudi ostali ugotovili, da ultrapotentnega kozjeglavega rogatega demona, ki posiljuje nune, tako kot Božička, pač ni. In tu se pojavi problem, o katerem je že mogoče brati v stripu: death metalec v svoji zarobljeni pameti malikovanja zgodnjih del Glena Bentona prebudi peklenščka ... tu se konča moj uvod in se zgodba nadaljuje s stripom …

Pa se vrnimo k plošči – gre za pet minut manj kot uro dolg album, ki ga sestavlja dvanajst pesmi. Po prvem poslušanju sem jo ocenil kot ploščo, ki sicer vsebuje vse tiste elemente, ki naredijo black metal glasbo všečno mojim ušesom (razumljivo petje, hitrost igranja glasbe kot celote ne daje občutka, da poskuša preseči hitrosti svetlobe in klaviature, ki ne utapljajo igranja vseh ostalih instrumentov), vendar ji kljub temu ne uspe pri meni prebuditi magičnosti black metala. Vseeno sem se odločil plošči nameniti še eno poslušanje in – glej ga zlomka! – pod površjem občutka, da plošča pač ni nič posebnega, so se pričela kazati zrna zlata (zadovoljstva) nad slišanim. Plošča za poslušanje ni zahtevna, lahko rečem celo, da je za uho tako enostavna kot za možgane branje stripa. Petje zveni surovo in pevec zna izustiti tudi povsem spodoben krik. Zvok se sicer skuša kazati kot umazan, vendar čistost igranja instrumentov kaže, da 'rja' na zvoku ni naravna, ampak je dodana naknadno.

Med pesmimi so mi v ušesih najbolj ostale: mračna in melodična The Nameless Walks the Earth (lepoto in dodano vrednost ji dajejo stopnjevanje tempa, pridušeno spremljevalno petje ter kitarski akordi, ki malenkost spominjajo na tip igranja Dissection na prvih dveh ploščah), black n' rollovsko spevna Van Helsing Must Die, enostavno, primitivno in prvinsko black metalsko zveneča Succubus Slut in najprej nekoliko motörheadovsko zveneča Invocation. Slednja se postopoma prelevi v dokaj hiter black metal, pri katerem glavno vlogo pridobi igranje kitar; pesem riše podobo vzklikajoče množice vernikov prihodu 'Gospodarja', ki s stopnjevanjem hitrosti igranja kaže krepitev gorečnosti v skupinskem samoprepričevanju, ki ga lahko ustvarijo množične prireditve – vsebina pesmi se tako do popolnosti sklada z njenim naslovom.

Torej, gre za ploščo, ki ustvarja glasbeno ozadje metalskemu stripu, kar je po mojem mnenju kar zanimiva pogruntavščina – tudi s komercialnega vidika. Kontekst in namen izdaje plošče na stran, v nobenem primeru ne gre za slabo ploščo, ki se prileže kot npr. malo pivo: je sicer odličnega okusa, vendar ne daje popolnosti poštenega pollitrskega kozarca hladnega hmeljevega napitka poleti zvečer.

twitter facebook