recenzije

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

Clandestine Blaze

City of Slaughter

All Strings Detached

There's Something Painful About The Pearls

Beyond the Dark Forest

Ealde

banner
banner

recenzija

11. 7. 2017  Sinister - Syncretism  (Massacre Records, 2017)
sinkretízem -zma m (ī) knjiž. združevanje, spajanje različnih, nasprotujočih si nazorov, religij ali njihovih (vir: Fran.si) syncretism (noun) – an ass kicking album by Dutch deathmongers Sinister

Začnimo takole:

sinkretízem -zma m (ī) knjiž. združevanje, spajanje različnih, nasprotujočih si nazorov, religij ali njihovih (vir: Fran.si)

syncretism (noun) – an ass kicking album by Dutch deathmongers Sinister

Evo, malce drugače. Izobraževalno.

Torej, Syncretism je 13. album kultne nizozemske death metal zasedbe Sinister in predstavlja še en trden dokaz, da je skupina iz leta v leto močnejša, boljša in da ne izdaja izdelkov, ki bi blatili njeno črno ime. Kdor pozna njihovo zgodbo, ve, da so se Sinister proslavili s prvimi tremi albumi Diabolical Summoning, Cross The Styx ter Hate, nato so se celo überbrutalizirali z albumom Aggressive Measures, se malce znašli v - po mojem mnenju – ne inspirativnem obdobju z albumi Creative Killings ter Savage Or Grace (pa ne toliko zaradi meni drugače super vokalistke Rachel, ki je komot parirala Mikeu ali Ericu, ampak zaradi šibkega materiala nasploh) in se prerodili z albumom Afterburner. V vsem tem času je edina stalnica, kar se osebja tiče, zdajšnji vokalist (prej bobnar) Aad Kloosterward, kar pa se glasbe tiče, pa je stalnica to, da igrajo death metal, kot se šika, ostajajo zvesti klasičnim evropskim death metal koreninam, uspešno inkorporirajo ameriško tehničnost in brutalnost ter so tudi v tem trenutku, kar se vsega tiče, več kot dovolj močni konkurenti moderni svetovni death metal sceni.

OK, konkurenti je slab izraz – so kar tam v njenem vrhu, kljub temu da gre za veterane scene in ne neugnane mladiče.

A Sinister so vsekakor neugnani in lačni. Njihova konsistentna diskografija kaže, da imajo cel kup materiala, so inspirirani in kljub pogostim menjavam predvsem basistov, neustavljivi. Hudiča, verjetno zdaj igrajo več po svetu, kot pa recimo 25 let nazaj – samo sledite njihovi FB-strani, pa vam bo vse jasno. Pa verjetno tudi stabilen line-up pripomore k temu.

Syncretism je, kot že zapisano, dober album. Kaj dober – resnično in prekleto odličen! Je album, poln klasičnih death metal prijemov – kruljačine, ostrih in mastnih riffov, blast beatov, a znotraj sveta Sinister ponuja še nekaj novosti, začenši z vokalom.

Aad je z leti postal zvočno zelo blizu Franku Mullenu in za razliko od ljudi, ki so se kruljenja učili predvsem s pomočjo YouTuba in zdaj v njihovem slučaju nikoli ne veš, ali kruli CJ McMahon iz Thy Art Is Murder ali pa Rok Rupnik iz Within Destruction, pri Aadu točno veš, da je to on. Tisti rahli nizozemski mehki izgovor angleških besed, malce svetel, ob res temačnem in prodornem kruljenju. A to ni novost, saj Aad to vlogo fura že dobrih 15 let! Tokrat pa je – kot novost! – dodal še kričeč vokal, kar je – kot pravi – Deicide inspiracija, mene pa precej spominja na ameriške Vehemence in album Helping The World To See (le manj otožen).

A to ni vse – Aad je dodal še … (WAIT FOR IT!!!) – clean vokal. Baam! Kot človek, ki sledi modernemu death metalu, ve, da clean vokal v death metalu že 25 let ni tak bav-bav, a brez skrbi – Aad ni izvedel Eddieja Hermine iz Suicide Silence, temveč se je bolj približal Davidu Vincentu na plati Covenant in komadu God Of Emptiness. Mogoče se opazi rahla nesigurnost v svoje sposobnosti ob občasnih clean pasažah (teh je res malo, a vseeno), saj zveni nekako tiho in na trenutke nerodno, a z leti bi Aad to lahko razvil v mogočno orožje ali pa vsaj pomožni nož ob meču oz. buzdovanu, ki ga predstavlja njegovo kruljenje.

Druga novost so orkestralije – ker se le-te pojavljajo v točno določenih segmentih albuma, niso moteče, niti ne prevzemajo dominantne vloge, vsekakor pa je poteza drzna in na trenutke prinaša dvojni rezultat. V stilu Nile ali pa Behemoth včasih okrepi moč osnovne glasbene podobe, na trenutke pa je celo malo moteča, vsaj meni. Zveni nerodno, ne toliko prepričljivo. Je pa drzna poteza vsaj v slučaju Sinister, čeprav so Nizozemci že od nekdaj  svoji osnovni formi blastov, žaganja in kruljenja dodajali kakšne aktustičnokitarske zvene, dodatni disharmonic noise ali kaj podobnega (spomnite se npr. komada Awaiting the Absu z albuma Hate). Vsekakor pa orkestralni deli dajo novo dimenzijo nizozemski brutalnosti in se sčasoma lepo usedejo v uho. In dajo slutiti, da je album morda res konceptualen, kot kažejo teme komadov.

Kaj pa klasični Sinister dotik?

Ta leži v odličnih bobnih, ki črpajo tako iz modernega časa (raznoliki, hitri blast beati) in se napajajo v klasičnih prijemih (skank beat, uporaba prehodov, tankovski napadi v stilu Bolt Thrower in še kaj). Toep Duin je in ostaja stroj!

Vsekakor pa je dominanten faktor albuma Syncretism kitarsko delo Basa Brusaarda in Denisa Hartoga. Lahko igrata death metal, se obregneta ob black ali doom, dodata kakšen poklon Slayer, se spoprimeta z Aborted, in se vse skupaj super steče. Ne bojita se niti občasnih breakdownov, srce parajočih solaž (solaž je drugače nasploh bolj malo) in odlično nadaljujeta zapuščino tistih tipično zajebanih Sinister riffov, ki jih poznamo in ljubimo že od nekdaj. Za primer: če otvoritveni del komada Neurophobic res spominja na otvoritveni del albuma Demigod od Behemoth, je konec Neurophobic skorajda »nileovski«. Kot primer, torej. Potem imate po mojem mnenju kitarsko perfekten Blood-Soaked Domain ali pa bolnega Black Slithering Mass, medtem ko se težka zapuščina Morbid Angel in albuma Gateways Of Annihilation kaže v otvoritvenem riffu oz. atomski eksploziji od riffa pri naslovnem komadu Syncretism. And then some!

Komadi so nasploh dobro zgrajeni, zanimivi, zelo hitro si jih zapomniš in so kljub raznolikim ritmom med seboj očitno tudi zvočno lepo povezani, čeprav jih je med seboj še vedno lahko ločiti. Personal favorites? Blood-Soaked Domain, Dominance by Acquisition (z lepo prirejenim riffom komada Stripped, Raped and Strangled od Cannibal Corpse) ter Convulsions of Christ.

Sinister že od leta 1988 dokazujejo, česa so sposobni, dejstvo, da v letu 2017 lahko izdajo tak album, kot je Syncretism, pa potrjuje, da bend res še ni za penzijo in da svetu lahko ponudijo še marsikaj.

Nabavite plato in si jih oglejte v živo na letošnjem festivalu Metaldays!

twitter facebook