recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

24. 5. 2011  Amon Amarth - Surtur Rising  (Metal Blade, 2011)
Kar rešuje ta album, je dokaj soliden zvok, ... ampak to ni nek bistveni dejavnik, ki bi naredil njihovo glasbo bolj zanimivo.

Veliko je skupin, ki se držijo sindroma ponavljanja ene in iste plate skozi celo kariero. Verjetno bi kot na prve najprej pomislili na Motörhead. Nekateri ponavljanje albumov očitajo tudi AC/DC. Ampak pri Motörhead in AC/DC je treba priznati, da so pristni in še vedno imajo »žmoht«. Pri Amon Amarth pa se hitro zatakne. Skupina se drži enega in istega recepta kot klop, ki se je v kožo že zdavnaj zagozdil in se napolnil s krvjo, vendar mu toplina tako ustreza, da noče ven in bo tam ostal na veke vekov.

Priznajmo nekaj. Amon Amarth so svetli točki pokazali z albumoma With Oden on Our Side in Versus the World, sicer le s parimi skladbami, ampak bilo je dovolj, da so pridobili našo pozornost. Surtur Rising smo čakali slaba tri leta, vendar so bili prvi odzivi precej negativni glede na to, da bi lahko kaj več slišali po taki čakalni dobi. Prvi komad War of the Gods udari močno z veliko mero melodike, zanimivimi dodelavami itd. A to je skorajda vse. Na albumu se nič ne zgodi, kar bi lahko podalo težo, da so AA na pravem tiru. Daleč od tega. Surtur Rising je z izjemo parih udarnih delov (ne komadov) precej monotona, generična stvaritev, kjer se reciklirajo riffi prejšnjih sedmih albumov. Ok, tisti kanček melanholike gor ali dol. Ne vem, kaj fantje mislijo s takim zlajnanim izdelkom. Mogoče poudarjajo dejstvo, da pa se oni niso spridili kot In Flames ter da bo njihov vikinški pohod še trajal. Vendar se je njihova ladja že zdavnaj potopila. Roko na srce, če si želim slišati death metal z vikingškimi temami, si zavrtim Unleashed, če si želim unikaten melodičen death metal, si zavrtim preprosto At the Gates ali pa Gates of Ishtar. Kar rešuje ta album, je dokaj soliden zvok, kar pripisujemu Jensu Bogrenu, ampak to ni nek bistveni dejavnik, ki bi naredil njihovo glasbo bolj zanimivo.

Resda marsikdo ne ceni ameriškega melodičnega death metala, kar ni isto kot metalcore, a ameriški bendi a la The Absence, Conducting from the Grave in Allegaeon so več kot dovoljšni dokaz, da AA ne znajo več narediti zanimivih stvaritev.

Pa še to! Kot bonus skladbo so AA priredili Aerials od System of a Down. S svojim ''unikatnim'' pristopom in celo čistimi vokali, priredba SOAD izpade kot tragikomedija. In ko si zavrtiš SOAD album Toxicity zaradi te priredbe, si lahko rečeš edino: ''Jebenti, to je unikaten bend, ne pa Amon Amarth.''

Avtor:
twitter facebook