recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

27. 6. 2013  Megadeth - Super Collider  (Tradecraft, 2013)
Dupe Collider (od tu naprej edino ime nove plošče Megadrek) je približno to, kar bi se zgodilo, če bi petnajstletniki znali igrati svoja glasbila.

Eden bolj kul občutkov za glasbenika je, ko končno nehaš proizvajati osnovnošolski hrup in najdeš svojo druščino, s katero si deliš okus in vplive. Deloma zato, ker to končno pomeni, da v bendu ni več tistega dosadnega tipa, ki bi najraje igral priredbe Nickelback ali kaj podobnega, ker se nikakor ne more otresti pubertetniških sanj o rock zvezdništvu. Zato mora biti toliko bolj beden občutek v odraslosti ponovno pristati v takem bendu, sploh če je omenjenemu wannabe zvezdniku ime Dave Mustaine.

Dupe Collider (od tu naprej edino ime nove plošče Megadrek) je približno to, kar bi se zgodilo, če bi petnajstletniki znali igrati svoja glasbila. Ker bi se jim mudilo ukvarjati s čim bolj pomembnim, kot so npr. igrice, vožnja z mopedom ali facebookanje, se z zvokom kitare ne bi preveč mudili, ker bi pač navili distorzijo in žagali. Da rifi zvenijo kot napol-pečen radio rock, ki se v ZDA vrti ob treh zjutraj je jasno, ker se taki rifi pač prodajajo, pa bejbe jih štekajo, res. Če bi album slučajno bil prehiter, bi kdo posumil, da gre za nevarno glasbo, morda celo bogoskrunsko, zato je treba celo ploščo ohraniti v srednjih tempih, da poslušalca ohrani le čimbolj mirnega.

In četudi naši petnajstletniki že znajo igrati svoja glasbila, na žalost še niso zmutirali, kar pomeni, da pevec bolj kot ne mijavka v mikrofon. Saj ne da se da z besedili početi kaj drugega, če je pa vsaka druga beseda "yeah", "baby" ali pa "crazy". Fraze, kot so "on the edge" ali pa "shut your mouth" bodo albumu zagotovo dale ravno tisto malo metalskega appeala, ki bo zadevo prodal dolgolasi publiki, jasno pa ne gre mimo povšrinskih pogledov na politiko, srednji razred in... pospeševalnike delcev.

Glasbeno je filozofija vsakega petnajstletnega kitarista to, da v solaže natrpa čimveč tonov pri čimvečjih hitrostih. Zakaj bi Dupe Collider potemtakem bil izjema? Pri počasnih rifih, ki so sestavljeni zgolj iz parih tonov to izpade še posebej poslušljivo, sploh ko se vsi ostali inštrumenti premikajo s tempom igre šaha v domu za ostarele. Razen banjo. Banjo zaigra najhitrejši rif na celi plošči, brez heca.

Ker do Thin Lizzy priredbe nisem zdržal, bom recenzijo tako kot poslušanje plošče zaključil. Zadeva sploh ne bi bila tako žaljiva, celo prikupna, če bi jo res ustvarili petnajstletni mulci med tadolgimi počitnicami iz osnovne v srednjo šolo. Vendar temu ni tako; pri Megadeth gre za izkušene glasbenike, ki bi morali vedeti bolje, saj dotična plošča pri bendu takega staža resnično nima kaj iskati. Ampak Dave & co. pač potrebujejo izgovor za nadaljnjo turnejo, Dupe Collider pa ga nudi... Če zraven navduši še kako radio postajo toliko bolje, glavno pa je, da se je ploščo naredilo čim hitreje, preden se je šlo služiti denar tam, kjer ga je več: v živo. Žalostno pa je, da zaradi staža benda nekdo še vedno nasede in kupi tako beden in penzionističen izdelek, kot je Dupe Collider. Mogoče zato, ker je gor papak iz Disturbed, ampak o tem rajši ne bi.

twitter facebook