recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

14. 7. 2013  Deafheaven - Sunbather  (Deathwish Inc. Records, 2013)
Je nekakšna razširjena nadgradnja predhodnega albuma, ki se odraža v dihanju glasbe.

Trenutno najbolj zaželjiva podzvrst najtemnejšega žanra prinaša novosti, in sicer nam trenutno najbolj vroči post black metalci Deafheaven ponujajo nov album.

Ampak kako se je pravzaprav odvil omenjeni post black metal?

Kdo je krivec za vse to?

Na koga lahko pravi ''Norveški'' black metalci'' mečejo slabo luč in kažejo s prstom?

Kdo je bil prvi je praktično težko reči, se pa večina od vas in nas strinja, da ga je močno populariziral Niege in njegova skupina Alcest.

Seveda pa Alcest niso pri omenjenem ''dejanju'' delali sami, ampak so jim na pomoč prišle tudi skupine, kot so Lantlos, Heretoir, Amesoeurs (bivši projekt Niega), …

Ampak zakaj se recimo sedaj sprašujemo, zakaj je skupina Alcest kriva, da jo kar precej black metal oboževalcev praktično sovraži.

Skupine, ki igrajo omenjen žanr, so vsem nam pokazale, da v celoten black metal sklop ni potrebno vedno častiti našega najljubšega gospodarja Satana in igrati precej agresivno, umazano, robustno in pa precej hreščeče, ampak se lahko v omenjenem žanru tudi razgubimo in zasanjamo.

In to je bilo in še vedno je za nekatere black metalce nedopustno, ker sanjati in tavati pustijo post rock žanru, ne pa black metalu, ker je že od samega začetka bil mišljen za nekaj povsem drugačnega.

Tisti, kateri pa obožujemo post rock, shoegaze ter black metal pa smo idejo o žanru post black metal sprejeli odprtih rok in izdaje post black metal skupin so nam prinesle več kot le potešitev.

Niege nam je odrl vrata in skupine so se začele le množiti in kar od nekje nad nas pride skupina, imenovana Deafheaven.

Kar je bilo najbolj zanimivo je, da so/sta (v samem začetku sta bila le 2 – no malce dlje kot le na začetku) fanta že pri demo izdelku naredila zadevo precej nalezljivo, kjer sta mešala med (primer skupin) Mogwai (post rock), Orchid (screamo) in pa Burzum (black metal) in to združila v album.

In kar je dobro, velike založbe hitro ''zavohajo'' in tako so Deafheaven podpisali z Deathwish Inc. in tako so postali v izredno hitrem času svetovno znana skupina.

Svetovno znana seveda mišljeno hipotetično, ker recimo v Sloveniji je zadeva vse prej kot znana (potrjeno na lanskem koncertu v Orto baru, kjer je bilo približno 20 navzočih – med omenjeno dvajseterico 5 članov Hierophant, ki so bili predskupina).

V dobrih 3 letih so gluha nebesa izdala Libertine Dissolves  EP (2011), Roads To Judah (2011), DW Live Series 08: Live at The Blacktop 01.15.11 (2011) ter split z Bosse-De-Nage lanskega leta.

In kar vse skupine pod priznanimi založbami praktično nikoli (ne smejo) počivajo, je napočil čas, da Deafheaven svojim oboževalcem ponudijo zadnjo kreacijo Sunbather.

Seveda sončni ritmi nikoli ne mirujejo, tako da se tudi Sunbather odpre v svojem stilu s skladbo Dreamhouse.

Kot prvo, vsak poznavalec skupine dobi tisti, sedaj že znani Deafheaven zvok. Okvirno seveda, ker podrobno poslušanje nam prinese spremembe. Če primerjamo album Roads To Judah, nam kaj hitro že pri skladbi Dreamhouse postane jasno, da gre za malce drugačen pristop, kot do sedaj.

Tisto malenkost, katero so imeli pri screamo žanru, so povsem zapustili, tako da se bolj ali manj osredotočajo le na zasanjani black metal.

Zadeva je ne glede na barvo naslovnice precej bolj temačna in težja. Vokalno seveda ne, ker smo še vedno pri votlem kričanju veje black metala,  instrumentalno pa neznansko in neopisljivo navdihujoča.

Sicer skladbe med seboj niti ne odstopajo, kar pa ne pomeni da je vse enolično.

Bolj kakor vse drugo, je tukaj pomembna povezava med albumom Roads To Judah.

Najbolj izstopajoče poleg skladbe Dreamhouse sta definitivno Please Remember ter Vertigo, kjer nam Deafheaven ponudijo globoko tavanje v veji atmosferičnega black metala, pomešanega z noisom ter post rockom.

Precej živčno, emocionalno ter trdno,…. Skratka nalezljivo.

Osebno mi je album malce težko predstaviti, ker zadeva je težko dana iz ust v vaša ušesa. Gre za nekakšno slušno podoživljanje, katerega more izkusiti vsak, ki se nekako spogleduje s ''črnim jeklom''.

Kar pa morate pri Sunbather  obvezno vedeti, sta dve glavni dejstvi.

Prvo je, da se ga morate spraviti poslušati od začetka do konca, brez pavze in brez preskakovanja skladb.

Zakaj?

Ker samo v celoti boste prejeli koncept igranja omenjenega žanra in sklop harmoničnih instrumentalnih vmeskov, ki te z roko v roki objame z black metalom. Je nekakšna razširjena nadgradnja predhodnega albuma, ki se odraža v dihanju glasbe.

Drugo dejstvo pa je…enostavno ponovi prvega.

twitter facebook