recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

recenzija

26. 5. 2013  Integrity - Suicide Black Snake  (A389 Recordings, 2013)
Hvala Dwid!!

Preden se spravite k branju nove recenzije skupine Integrity, si privoščite pavzo…. Dihajte…. Še malo si spočijte… bo v redu sedaj? Bo res? No potem pa lahko za začetek naredimo nekakšen razvrat….

FUUUUCCCKKKK YYYYEEEAAAAHHHHH!!!!

Malce zadihajmo vsi… pa ponovimo še enkrat….

FFFUUUUCCCCKKKK YEEEAAAAAHHHHH!!!!!!!!!

V redu, občutno veselje pri meni in pri vas.

Sedaj pa nadaljujmo in začnemo počasi s stavkom, da so Integrity izdali nov album imenovan Suicide Black Snake.

Kaj se je od zadnjega intervjuja in split recenzije z Gehenna spremenilo?

Ker je za vsako vojno potrebna nova vojska, je tudi Dwid v Integrity naredil čistko in odpoklical dosedanje člane skupine in vpoklical nove. Seveda vojska ni dobra, če ne vključuje dobre vodje oz. dobrega generala. In če je srce Integrity Dwid, potem je general Robert Orr, v drugih besedah njegov zvesti kitarist iz prvega obdobja Integrity (Those Who Fear Tomorrow, System's Overload, Humanity Is the Devil).

Čeprav se mnogi zgražajo in govorijo, da so Integrity delali boljše albume v prvem obdobju in da so zadnja obdobja bolj ali manj nekakšno eksperimentiranje Dwida in niso prišli do izraza (polepšava – v drugih besedah mišljeno, da so dolgočasni), se recimo tukaj samo delno strinjam, kajti res je, da so albumi prvega obdobja boljši, kar je logično in velja za skorajda vse skupine.

Drugo obdobje je res malce manj kvalitetno, ampak še vedno vrhunsko (osebno mi niso izdali slabega albuma).

Ogromno ljudi je pristopilo do novega albuma precej pazljivo in se nekako nagibalo k dejstvu, da bo zadeva lična zadnjem obdobju.

Ali to drži?

Definitivno ne!

Suicide Black Snake je skupek skladb, ki bodo na rit vrgle nove in stare oboževalce sovražnikov človeštva, ki se skrivajo pod imenom Integrity.

Okvirno se na Suicide Black Snake od skupnih 10 najde praktično 4 nove skladbe, ostalo pa je bilo že slišano v preteklih dveh letih.

Recimo I Know VVhere Everyone Lives je bila že predstavljena na split albumu z Gehenna (recenzijo najdete v arhivu Profanity), Lucifer Before The Day Doth Go, Detonate VVorlds Plague, Beasts As Gods , +Orrchida , All Is None pa najdemo na albumu Detonate VVorlds Plague oz. na Thee Destroy+Orr.

Ostalo pa je iz mojega stališča povsem sveže in se bomo nekako obrnili samo na preostale 4 skladbe.

Prva od 4, in hkrati tudi uvodna, nosi naslov Suicide Black Snake, kjer že v samem začetku začutimo srd instrumentov in vokalnega nerganja Dwida Helliona.

Od zadnje kreacije, se pravi split z Gehenna, je zadeva precej drugačna, ker recimo skladba I Know VVhere Everyone Live, je bila bolj umazana, ker je imela pridih recimo punka ter black metala. Čista old school zadeva.

Kar pa recimo pri Suicide Black Snake ne pride ravno v poštev, ker je vse skupaj bolj podobno Those Who Fear Tomorrow – se pravi ubijalsko dobro. Močan prizvok težkega holy terror obarvanega Hcja, s pridihom thrash metal vložkov oz. tako, kot so se v 90-ih skupine izoblikovale v metallic HC.

Besedila pa seveda, kot se spodobi, po načelih gospoda Helliona – kult!!!!!

Druga od (meni) neslišanih skladb je There Is A Sign, kjer že v prvem trenutku pridobimo že poznani zvok in asociacijo na skladbo Micha. Začne se na znan počasen ritem, ki se skozi minute izoblikuje v iz sekunde do sekunde močnejše igranje, s kombinacijo Dwidovega nerganja.

Tretja od štirih pa pride na vrsto There Ain't No Living In Life, kjer je recimo uvodno narejena na povsem enak princip, kot Before The VVorld VVas Young. Za začetek vključuje melodično igranje kitar in namesto vokala jeznega življenja, dobimo šepetanje in govorjenje. There Ain't No Living In Life, recimo drži enak tempo do zaključka, kjer se nam potem pridružijo močni udarci bobnov in ''solo Orr style'' oz. v preobleki thrash metala. Kot bi te preteklost ponovno prišla obiskati!

Za zaključek pa je tukaj še Into the Light, ki pa seveda vključuje kitarske solo vložke, ampak je po eni strani precej eksperimentalna, vokalno. Se meša med zastrašujočimi kriki in nerganjem. Ritem pa, kot pri Humanity Is The Devil, klasičen, a nepozaben.

Če omenjene 4 združimo s preostalimi 6-imi, je rezultat povsem jasen… Black Suicide Snake je tisto, kar je starejša publika od Integrity pričakovala, ostalo pa samo nadgradila.

Je dobesedno temačen ''soundtrack'' za uničenje človeštva in vaših zvočnikov.

Hvala Dwid!!

twitter facebook