recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

7. 9. 2015  Barbatos - Straight Metal War  (Hells Headbangers, 2015)
Plošča zveni, kot da je bila posneta na sekretu, doni in ruši, odigrana pa je presenetljivo solidno, kar je pri takšni zvrsti vedno vprašanje.

Spet je tist del leta, ko iz Japonske ven prileti nov kup umazanega black/speed metala (na vinilu, se razume). Itak je 50% verjetnost, da za novim naborom dotične glasbe stoji Yasuyuki Suzuki, v katerikoli obliki, drugi stalni krivec pa je vodja kultnih Sabbat, Gezol.

 

Tokrat se je s svojim projektom Barbatos oglasil Yasu, ki je neke vrste one-man-AC/DC japonskega metala – vsi njegovi albumi so v teoriji isti nabori bluesovskih solaž in simpatično prežvečenih riffov, in tudi tokrat ni nič drugače. Barbatos se leta 2015 še vedno drži(jo?) smešnih in odštekanih naslovov, Straight Metal War pa tudi produkcijsko ne odstopa bistveno od Abigail ali Tiger Junkies, Yasuyukijevih drugih projektov. Plošča zveni, kot da je bila posneta na sekretu, doni in ruši, odigrana pa je presenetljivo solidno, kar je pri takšni zvrsti vedno vprašanje.

 

S čim lahko torej Barbatos postrežejo? Straight Metal War je kot pričakovano plošča v venomovski tradiciji, a se v glavnem drži hitrejših prijemov v slogu kultnih skladb Witching Hour in Black Metal z dodatno mero rockerskih riffov. Za novince k zvoku punkovskega metala je torej Straight Metal War povsem soliden začetek, vkolikor jih ne odvrne za crknit smešen refren komada „Fly to the Sexual World“ (ja, resno).

 

Za tako ali drugače izkušene poslušalce pa je Straight Metal War druga violina kaki Abigail klasiki oz. celo plošči Rocking Metal Motherfucker od samih Barbatos. Gotovo je odlična podlaga za podivjano zabavo ali vzhičeno vožnjo na punk koncert, a si nekako ne predstavljam posebnega razloga, zakaj bi Straight Metal War vrtel sam doma in se osredotočil na glasbo. Rocking Metal Motherfucker bi, in to z namenom, da me spravi v dobro voljo, kar tudi zmore. Straight Metal War je podoben album, a vseeno nima tiste aure sodobne mini klasike, ki bi spremenila ozračje v sekundi, ko se spusti gramofonska igla.

twitter facebook