recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

21. 10. 2012  Massgrav - Still the Kings  (Selfmadegod Records, 2012)
19 skladb skupine, ki nam že od leta 1996 ponuja nasprotje vseh melodij, je precej dobrodošlo, ker ni osredotočeno samo na eno, ampak na več zvrsti (samo pri določenih zvrsteh se mešanje obrestuje) ekstrema in iz vsega mešanja naredijo nekaj povsem neobičajnega, a hkrati novega. Massgrav so dokazali, da so v svojem teritoriju še vedno kralji in bodo na svojem prestolu še dolgo tudi kraljevali.

Tole bo razveselilo vse oboževalce hitrega HCja, crusta, power violence in pa vse, ki obožujete kratke skladbe in nemelodično norenje inštrumentov ter vokalnega napada, ki uničuje bobniče v vaših ušesih, se pravi Massgrav so se končno vrnili nazaj na sceno z albumom Still The Kings.

Tisti, ki skupine ne poznate, se spotikate ob dejstvo, da sem verjetno pri imenu skupine pozabil napisati še dodaten e, kar pa ne bo držalo. Seveda je res, da obstaja tudi skupina z imenom Mass Grave, ampak tole ne bo držalo, ker Massgrav so le dlje časa na sceni in imajo malo bolj umazan prizvok (kakor se tudi za crust spodobi), kot Mass Grave (za ostale detajle imate internet in si diskografijo in biografijo preberite ''online'').

Torej če vrsto let večino časa poslušaš skupine, kot so Mob 47, Discharge, Anti Cimex ter še ostale crust dobrote, potem je rezultat oz. recept za album jasen. Bolj ko bodo igrali hreščeče, bolj bodo zanimivi in v njihovem primeru tudi, bolj ko jih ne bomo razumeli (glede jezika), bolj nas bo mikalo poslušanje albuma. In če vas sledeče mika, potem vam je zadeva pisana na kožo.

Torej Still The Kings je povsem ''razpičkan'' album, poln prej omenjene agresije in jeze ter popolnega besa. Če pričakujete spremembe od predhodnih albumov, lahko kar pozabite, ker jih ne boste dobili.

Vokali so mešani od kričečega norenja pa vse do ''growl'' vmeskov in ''punkerskega'' laježa. Zakaj je v tem primeru tole zanimivo? Ker pač je in ker nekatere skupine lahko vnesejo v svojo norijo marsikaj norega pa bo vseeno''žgal k' svina!!''.

Uvod (Sell Your Hole – For Rock'N'Roll) v album je precej dober in presenetljivo ''punkerski'', hiter, kričeč in pa dober (nič nadpovprečnega). Kar nas bolj poživi, je definitivno skladba št. 2 Jag Vill Bara Do, manj kot minuto mešanja grinda, crusta in punka. Vokalno se meša med kriki ter ''growli'', instrumentalno pa je totalen ''odfuk''. 52 sekund čistega norenja, kar pa za besedila ne morem trditi, ker vemo kje se nahajamo (ampak še vedno zakon).

Med vrhunce na albumu definitivno spadajo At War With Etno, kjer nas dobro minuto spremlja drone vmesek in potem minuto grindcore norosti. V sklopu tistega norenja, kar od enkrat, kot strela iz jasnega, pri nekaterih skladbah celo razumeš besedila (ker so v angleščini) in se ti zadeva iz sekunde v sekundo zdi boljša (čeprav je tisti švedski lajež precej poslušljiv).

Ne smemo pa tudi mimo skladbe Tack For Maten, pri katerem je polovica skladbe nerganje po ''crustersko'', polovica pa je ponovno čisti grind, besedila pa ponovno v tujem jeziku.

19 skladb skupine, ki nam že od leta 1996 ponuja nasprotje vseh melodij, je precej dobrodošlo, ker ni osredotočeno samo na eno, ampak na več zvrsti (samo pri določenih zvrsteh se mešanje obrestuje) ekstrema in iz vsega mešanja naredijo nekaj povsem neobičajnega, a hkrati novega. Massgrav so dokazali, da so v svojem teritoriju še vedno kralji in bodo na svojem prestolu še dolgo tudi kraljevali.

twitter facebook