recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

16. 11. 2014  Primitive Man & Hexis - Split  (Halo of Flies Records, 2014)
Crucify Me And Let Me Rot On This Cross, With My Crown And Blood In My Eyes.

Že na samem uvodu vam lahko povem, da o kakšnem pompoznem tehnično nadgrajenem igranju ne bomo govorili, in se bomo ponovno vrnili na primitivizem in nihilistično usmerjeno stanje igranja, ki ga utelešujejo apokaliptično usmerjene skupine, katere sem na naši strani že večkrat omenil.

V tokratni predpotopni situaciji bo govora o Ameriških Primitive Man in Danskih Hexis, ki nam v približno 17 minutah ponudijo slušno apokalipso in pa idejno destrukcijo.

Prvi na fronti nam slušni masaker ponudijo Primitive Man s skladbo When Getting High Isn't Enough. Zadeva je sicer precej podobna skladbam iz lanske izdaje Scorn (recenzija: http://www.profanity.si/recenzije/scorn) ,kjer prejmemo sludge, crust, doom, noise, …. skratka vsak žanr, ki prinaša pogubo in nezaupanje v človeštvo.

Od prvenca se iz mojega pogleda razlikuje le v večjem deležu podzemeljskega hreščanja, kjer skladba When Getting High Isn't Enough bolj spoprime z realnostjo. Je definitivno nekaj posebnega za vsakega Relapse oboževalca in kot sami veste gre za eno samo posebnost.

Po korakanju pehote in uničenju človeštva skozi roke zasedbe Primitive Man pa na vrsto pridejo še Danski zavezniki Hexis, ki pa se s svojim mešanjem black metala ter HCja obrnejo še na preostalo golazen, ki pa časti višje sile.

Glavno orožje se v primeru Hexis imenuje Excrucio in je, kot pri Primitive Man, precej lično zadnjemu albumu Abalam (recenzija: http://www.profanity.si/recenzije/abalam).

Instrumentalna razlika (lahko bi rekel tudi vrstni red) se pri določenem momentu sliši skozi prehod iz black metala v post metal in iz njega malenkostno v drone vode, ki pa se hitro prelevijo v ponovno čaščenje vsega temnega oz. black metal.

Besedilno ponovno na vrhuncu (Crucify Me And Let Me Rot On This Cross, With My Crown And Blood In My Eyes,….) instrumentalno pa, kot sami lahko sklepate, tudi.

Rezultat je pri dveh skladbah iz mojega pogleda jasen. Gre za ''multižanrsko'' čaščenje negativizma, ki je meni enako mislečim seveda več kot samo zadovoljivo, in ponese deljeni album v višave ''umazano-mastnih'' ritmih.

twitter facebook