recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

25. 5. 2014  Rot In Hell & Psywarfare - Split  (Holy Terror Records, 2014)
Za prve 3 skladbe lahko rečem, da gre za kvalitetno poslušanje, ki jo od omenjene skupine pričakujem. Za drugo polovico pa tega ne morem reči, ker mi zadeva, roko na srce, ne ugaja in mi ne predstavlja izzivov ter uživanja znotraj poslušanja glasbe in mi prvi del albuma praktično ''uniči''.

In smo ponovno pri Dwidovem holy terror gibanju, in sicer skozi deljeni album dveh nihilistično usmerjenih skupin, ki slišita na ime Rot In Hell ter Psywarfare.

Na prvi strani albuma se nam predstavijo angleški Rot In Hell, ki svojo inspiracijo črpajo iz skupin, kot so Integrity, Ringworm ter Cursed in temu primerno je pri njihovih albumih za pričakovati čaščenje ''nesnage'' skozi glasbo.

Omenjeno ''umazanijo'' nam Rot In Hell ponudijo skozi Parthenogenesis, Theodolite and Pendulum ter Poetry Of Worms.

Prvi dve Parthenogenesis, Theodolite and Pendulum so povsem pričakovane narave. Instrumentalno povsem identično Integrity - vsebuje thrash metal solo, hreščeče ozadje in pa udarnost skozi celotno skladbo.

Vokalno recimo zadeva ni lična Dwidovem rjovenju, ampak je iz mojega stališča bolj strastna. Sicer Dwid nosi v sebi strast, ampak je konec koncev pri Integrity zadeva vokalno le konstantna in kakšne novosti ne pričakuješ.

Kar je zanimivo pri Rot In Hell je to, da se kljub že prepoznavnemu kričanju, občuti moment, ki pevca privede na rob obupa skozi vokal. Občutiš/doživiš vokalno apokalipso in videnje konca skozi oči celotne skupine. Holy Terror klasika, pri kateri dvignem oba palca gor.

Kar je bilo pričakovano pri prvih dveh skladbah, pa ni pri zadnji Poetry Of Worms. Namesto tistega pristnega čaščenja Integrity skladb je pri Poetry Of Worms večji poudarek na Ancient VVisdom.

Ideologija je sicer še vedno enaka, kar tudi sami veste, da gre pri Ancient VVisdom in Integrity za povsem lično oz. identično razmišljanje (glede na to, da sta bila 2 člana Ancient VVisdom včasih v vrstah Integrity, je to povsem logično).

Mirno usmerjen dark folk, ki močno spominja na skladbo VVorld Of Flesh od Ancient VVisdom in hkrati dodaja še določene segmente skupine Hexvessel.

Prepričljivo dobro, a ne ravno v meji presežka, ker se Rot In Hell še vedno bolje najdejo v sferi težkega HCja.

Druga polovica pa mi ponovno prinese eno veliko čudo in nelagodnost skozi poslušanje, a sem si kljub temu vzel čas in zadevo poslušal od začetka pa vse do konca, in sicer z namenom.

Pod psevdonimom Psywarfare se skriva nihče drug kakor Dwid Hellion, ki nam ponudi vse prej, kot pa že poznano.

Hellion nam pri deljenem albumu z Rot In  Hell ponudi 4 skladbe, in sicer My Lover Is The Queen Of The Night, When Blood Consumed My Knife, Draining Bernice Worden ter Collisional Thought Depravation, katere pa lahko laično opišem kot eno, in sicer zaradi nepoznavanja žanra.

Vse 4 skladbe se vrtijo v krogu temačnega noise/industrial stila, ki ti ponudi mrzlo, bledo in pa nemirno rajanje skozi umetne ritmde elektronske glasbe.

Verjetno bo za marsikaterega poslušalca in oboževalca zadeva precej unikatna, ampak iz mojega stališča oz. mojega laičnega poznavanja omenjenega žanra se vse skupaj sliši precej monotono in nespremenjeno skozi vse štiri skladbe.

Ne ravno milina za ušesa in zdaleč od tega, kar bi od Dwida pričakoval. Vse 4 skladbe so težke narave, ki pa kliče k poslušanju določeno publiko in določene oboževalce elektronske glasbe.

Za prve 3 skladbe lahko rečem, da gre za kvalitetno poslušanje, ki jo od omenjene skupine pričakujem. Za drugo polovico pa tega ne morem reči, ker mi zadeva, roko na srce, ne ugaja in mi ne predstavlja izzivov ter uživanja znotraj poslušanja glasbe in mi prvi del albuma praktično ''uniči''.

twitter facebook