recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

1. 12. 2013  Paperplanecrash & Remek - Split  (Coffee Breath Records, 2013)
Čustveno nabita ekstaza dobrot.

Če govorimo o slovenski sceni se marsikomu poraja po glavi ne vem koliko skupin in verjamem, da se v vseh skupinah najdejo tudi Leechfeast. Malokdo pa ve, da so člani skupine Leechfeast delavni pobje in malokdo tudi ve, da Paperplanecrash sestavljajo prav člani Leechfeast ter izredno pogrešanih Melete.

Preden si bo kdorkoli že ustvaril mnenje, da gre za mastno preigravanje kitar ter kričečih segmentov vokalista, se moti, ker gre pri Paperplanecrash za bistveno drug žanr in sicer se vse skupaj bolj nagiba k post HC žanru s pridihom nežnih melodij melodičnega HCja ter punk rocka.

Ne glede na njihove predhodne izdaje (se pravi demo ter Tour CD) gre pri split izdelku za nekakšen prvenec s pomočjo čeških Remek.

Prva stran pripada domačinom Paperplanecrash in skladbi Biznis Core Pt. 2 (Kanec). Kot rečeno, kar ste slišali pri Leechfeast ne pričakujte tukaj. Če niste nikoli poslušali oz. če vam skupine kot so Rites Of Spring nikoli niso ponujale tisto, kar ste hoteli potem, vam poslušanje ni priporočljivo, ker se že pri prvi skladbi sliši ''idoliziranje'' omenjenih Rites Of Spring.

Je melodično preigravanje inštrumentov, ki te vrnejo na sam začetek Washington scene, ko se je žanr šele začel. Vokali nežni, na trenutke precej kričeče hreščeči, ki dobro najdejo mesto v skladbi.

Je poslušljiva in izredno zanimiva za našo malo državo.

V nadaljevanju nam postrežejo s Me, Me And Me ter 16/2/2009 The Day I Met SCM. Obe sta seveda žanrsko še vedno pri post HC, ampak se namesto Rites Of Spring bolj osredotočajo na Dag Nasty in malenkost Texas Is The Reason. Polno emocij in dobrega strastnega igranja po načelih zgoraj navedenih skupin.

Skladba št. 4 Honza Was Mad, je malce nepričakovana, ker gre za priredbo druge skupine na albumu, ki sliši na ime Remek. Je zanimiva in povsem drugačna od originalne izvedbe. Malce bolj počasna in malce bolj spevna.

Za zaključek pa nam postrežejo še z The Story Is Just Mine in pa žanrsko spremembo. Namesto post HC in vseh pod žanrov prejmemo klasičen in nostalgičen screamo izdelek, ki spominja na Orchid, Portraits Of Past, …

Po 5 skladbah nežnejše narave pa pridejo na vrsto češki Remek in zadeva je obrnjena na glavo (v dobrem pomenu besede). Že pri prvi skladbi Ukradený Dny  nam postane jasno, da zvenečih melodij ter nežnega vokala ne bo. Je temačno, agresivno in pa mešano med temnim HCjem ter prekleto dobrim screamo žanrom. Čisto nasprotje od pričakovanega (sploh če skupine ne poznaš). Je npr. mešano med Alpinist, Ampere ter Trainwreck. Čustveno nabita ekstaza dobrot. V enakem duhu se tudi nadaljuje pri skladbi Zůstáváme Stát, kjer prejmemo vse isto kot poprej le, da skladba zajame še malenkost več melodij, kot pri prvi. Brez komentarja, in tako tudi ostanem brez besed pri Roubík A Pouta. Super in nepričakovano.

Za zaključek, pa Remek preidejo v nepričakovano pričakovano polje in sicer pri priredbi Paperplanecrash skladbi This City Is Big As You Make It. Priznati morate, da je na nekakšen način bilo pričakovano… kajne!?

Zadeva je čiste screamo narave, mogoče malce bolj divja in agresivna kot original in dosti bolj ''In Your Face'' narave. Skratka super!

Album oz. obe skupini so nekako zajele koncept nostalgičnih skladb in izdaj. Obe nam ponujajo dobre, pravzaprav vrhunske skladbe žanrov, kateri so praktično padli nekako v pozabo. Je več kot kvaliteten album, ki vam bo dokazal, da se že vedno da delati dobro glasbo.

twitter facebook