recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

12. 8. 2012  Converge & Napalm Death - Split  (Deathwish Inc. Records, 2012)
Death Can Touch What We Love, Death Will Touch What We Love...

In čakanja je konec, kajti težko pričakovan split izdelek med Converge in Napalm Death, je končno izšel. Dvomim, da bi bilo potrebno predstavljati obe skupini, kajti obe sta na nekakšen način soustanoviteljici lastnih zvrsti (Converge – mathcore, Napalm Death – death/grind).

In kaj nam prinaša omenjeni izdelek?? Nič!!! Čisto NIČ!!!! No, seveda je to laž, kajti tukaj ne govorimo o Bring Me the Horizon, ampak od Converge ter Napalm Death in obe skupini pod svojim okriljem vedno izdata osupljive ter prekleto dobre zvoke neharmoničnih skladb.

Kot prvo nas na albumu pretrese skladba No Light Escapes, katera nas popelje nazaj v preteklost, mogoče še pred legendarno izdajo Jane Doe, se bolj nagiba na When Forever Comes Crashing, in je nekako mešanje med nostalgijo ter modernizmom, hitrost/kaos ter kanček emocij skozi besedila J. Bannona (Death Can Touch What We Love, Death Will Touch What We Love…). Neverjetno, kaj lahko en sam posameznik naredi iz skladbe in še preden preide iz prve v drugo skladbo, si definitivno ponovno zavrtimo prvo skladbo.

Takoj po No Light Escapes pa pridemo do Wolverine Blues, za katero vsak poznavalec ve, od katerega benda izvira (za ostale, gre za Entombed klasiko). In če sem iskren, čar te skladbe ni preigravanje in ljubezen do dobrih skupin, ampak gostovanje! Tomas Lindberg (At the Gates, Disfear, Lock Up, …), Aaron Turner (Isis, Old Man Gloom, …), Kevin Baker (All Pigs Must Die, The Hope Conspiracy), Brian Izzi (Trap Them) so imena, katera so meni osebno pustila čeljust nekje pod mizo. 

Ne samo, da je Wolverine Blues super izpeljana, za dodatek ima še nekakšen crust pridih, s tistim hreščečim vokalom, kar vse skupaj samo še polepša.

Po skoraj dobrih 5 minutah pa na vrsto pridejo Napalm Death. In kar ste pričakovali, boste tudi dobili, še bolje dobili boste klasične Napalm Death iz samega začetka, se pravi v okrožju albuma Scum (če všteješ vokale Barneya Greenwaya). Will By Mouth je grindcore na vrhuncu samem. Brutalno hitre kitare, bobni, ki ti stresajo in pihajo na dušo, apokaliptičen vokal ter besedila, ki prezirajo politiko.

Za zaključek vrhunskega albuma pa dobimo še No Impediment To Triumph (Bhopal), katera je pa še boljša, kot predhodnik Will By Mouth. Besedila o tragediji na bencinski črpalki Bhopal leta 1984 pretresejo ne samo poslušalce, ampak zgodovino. Pri omenjeni skladbi je vidno tudi dejstvo, da se, ne glede na starost, celotna zasedba Napalm Death vedno trudijo narediti nekaj posebnega, vendar še vedno na svoj način in to jim tudi uspeva, saj so kakor vino - z leti vedno boljši.

No Impediment To Triumph (Bhopal) bi definitivno ponovno uvrstil med letnike od 1987 pa do 1990, kar pa pomeni zlata doba skupine (čeprav ni obdobja, kjer bi bili Napalm Death slabi – vsaj meni osebno ne).

Izdelek je definitivno vreden vsakega centa in je trenutno na med top 5 najboljših izdaj v letošnjem letu. Nujno potrebno v kolekciji vseh, ki obožujete kaos v ušesih.

twitter facebook