recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

15. 8. 2014  Vallenfyre - Splinters  (Century Media, 2014)
All star projekt, ki ga z žugajočo pestjo v zraku ob pogo ritmu zelo všečkam!

Ni boljšega kot gledati, kako svet metal warriorjev zapiha z vsemi vetrovi, ko se na kup zberejo možje z utrjenimi scenskimi pedigreji in katerih zgolj en sam gig magari na mestnem trgu nekega neznanega kraja bi lahko v srcih ''of the true ones'' prinesel občutek, da je to nekaj najboljšega, kar se je zgodilo. Ko je Gregor Macintosh iz Paradise Lost svetu predstavil projekt Vallenfyre, v katerem igra s smradom prepojeni, primitivno punkovsko zveneči death metal, so ljudje zastrigli z ušesi in kimali z odobravanjem. Poleg njega so namreč še Adrian Erlandsson (At The Gates in milijon drugih bendov) na bobnih, kitarist Hamish Hamilton Glencross (ex-My Dying Bride) in Scoot, basist kultnih Extinction Of Mankind, Alehammer itd.

Kakšna ekipa, kakšen sound, kakšne pesmi …

Če sem cinik, Vallenfyre ne zvenijo nič drugače od Totalt Javla Mörker, Black Breath, Disrupt, Driller Killer in mnogih drugih bendov, ki down-tuned and d-beaten crusty death metal ali crust grind igrajo že 500 let v undergroundu. Imajo pač bolj znane ljudi v bendu in to je to.

Ampak – ali to pomeni, da so Vallenfyre nekaj, kar bi morali gladko spregledati? Niti najmanj, kar je dokazal že prvenec A Fragile King, dodatno pa to prepričanje zdaj utrjuje z albumom Splinters.

Splinters je dokaj kratek album, oziroma vsaj meni se je zdelo, da mineva precej hitro. Menim, da so za to odgovorni dobro razporejeni komadi, saj se album najprej začne v dokaj živahnem tempu, nato postane čisto doomy 'n' gloomy, da bi na koncu spet prejel brco v rit in spet pospešil. Ima vse, kar potrebuje dober, old school angleški death metal: nalezljive riffe, ki zvenijo mastno, težko in enostavno. Tu pa tam kakšno morbidno solažo, ki bi jo Gregor ali pa Hamish komot uporabila v matičnih bendih. Distorziran bas, ki je Dan Lilker oz. Shane Embury approved.

Izpostaviti moram grmeč vokal, ki je temačen kot prva plata od Cancer, malce odmevajoč kot prva od Bolt Thrower, zlovešč kot zgodnji Incantation in v vsej svoji moči kaže, da je glasno branje tekstov v šoli imelo svoj smisel. Macintosh izgovarja besede zavestno, jasno, skorajda z ukazujočim tonom človeka, ki ve, kaj govori in kako mora interpretirati tekste, da imajo maksimalni učinek. Najboljši primer je verz I've Earned The Right/To Walk A Path Of Blasphemy iz komada Bereft.

Izpostaviti pa moram tudi boben – njegov zven prikliče moč Witchunterja iz Sodom, medtem ko ravno prave podlage, podkrepljene tako v d-beatu, šusu ali pa death-doomu kažejo, da je Erlandsson veliko odnesel tako od Cradle Of Filth kot od Paradise Lost.

V celoti je album Splinters doza teme in angleške megle ter večnega dežja in temačnih misli, ki jih človek mrmra sam sebi v kakšnem starem zapuščenem pubu, medtem ko razmišlja, kako je življenje preprosto šlo mimo njega.

Odlična zadeva!

twitter facebook