recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

23. 7. 2012  Huntress - Spell Eater  (Napalm Records, 2012)
Medtem ko določeni bendi uvajajo novosti tako, da pogrevajo predvsem okultno zveneči rock, hard rock in proto heavy metal v svoje videnje inovativnosti na sceni v letu 2012, Huntress to počnejo še z veliko dozo tradicionalnega in tudi ekstremnega metala. Z jajci – in joški, če hočete!

Nekaj časa po tem, ko je album Spell Eater kalifornijske metal zasedbe Huntress že bil zunaj, sem ime gladko ignoriral, kajti po tem, da se bend najde na meni ogabno zasnovanem Pagan Fest Touru, sem sodil, da bend ni daleč od kakšnih folk metal zvarkov.

Sodil sem knjigo po platnicah – in krepko pogorel. Prav mi je.

V oddaji Metal detektor je Chop nekaj časa nazaj zavrtel komad Spell Eater in njegova black metalska vodilna kitarska viža, skorajda Fenrizovski blast beat, podkrepljen z malce bolj ameriškim crossover naskakovanjem ter seveda ključna sestavina – vokal – so me prepričali, naj dam priložnost meni zdaj odličnem albumu Spell Eater.

Kot sem izpostavil malo prej, me je prepričal predvsem vokal odlične vokalistke Jill Janus (in to še preden sem – hvala, Andrej Čuk! – izvedel, da je dotično ženšče tudi nekdanja Playboyeva zajčica; in da, isto sem trdil tudi preden sem se o ''zajčevosti'' pevke prepričal v spotu za single Eight Of Swords). Ženske v metal bendu niso nič izstopajočega, že odkar so pot tlakovale Doro, Jo Bench (Bolt Thrower), vsa dekleta v death metal bendu Derketta, kasneje pa Angela Gossow, Tarja Turunen, milijon gothic pevk in seveda Gallhammer. Kvečjemu obratno – danes je težje najti izstopajoč ženski vokal (ali pa igranje), saj jih je na sceni zelo veliko, kar je po mojem mnenju ne samo prav, ampak tudi nekaj vsakdanjega (vsi Manowar feni v jok! In tolaženje ob komadu Cult Of The Damned al' kako že …). Jill pa ne izstopa samo zaradi silikonskih vložkov in pregrešno dolgih nog – ženska zelo dobro obvlada vokale, kar se morda ne opazi v singlu Spell Eater, ampak v sledečem – po mojem tudi komadu, kjer zablesti ves bend -, Senicide.

Jill namreč ponuja spekter vokalov, ki se drži stran od ''metalke'', ki je postala pevka gothic benda, zato da bi se uprla staršem, ki so jo silili v cerkveni zbor. V njenih vragolijah (in verjemite, da je izraz več kot primeren) najdemo v njeni, jill-janusovski barvi glasu in izraznosti, grandiozno moč ene in edine Doro Pesch, pomešano s kriki, ki spominjajo predvsem na demonske interpretacije Kinga Diamonda (recimo, demonov v komadu Amon Belongs To Them ipd.), na trenutke celo zavija kot volkulja (nočem prav primerjati z Wykked Witch, ampak da – spominja me na tisto čudo, le s stilom), močno pa spominja predvsem na možatost Sabine Classen in pevke kultnih ameriških thrasherk, Ice Ages. Za povrh pa predvsem v določenih komadih pride celo do tega, da se vprašaš, če poleg ni sodeloval tudi Connelly iz Nuclear Assault, ker se mu Jill vokalno tudi precej približa. Izstopajoči trenutki: Senicide, Night Rape in seveda vodilni single EP-ja Eight Of Swords.

Glasbeno so nekdanji možje iz zasedb Professor (jao, kakvo ime!) in Skeletonwitch odlična spremljava obdarjeni (hihi) vokalistki. Ob pristni, skorajda live zveneči (vsekakor pa daje zadeva bolj analogni kot digitalni občutek zvoka) zvočni sliki, možje mešajo res razne vplive. Kot pri prej omenjenih Skeletonwitch (v Huntress igra nekdanji basist), se tu mešata predvsem dinamičen boben in klasično, NWOBHM zvečene kitare. Še enkrat dam za primer komad Senicide, kjer imam občutek, da poslušam Ghost, če bi njihove komade z Mercyful Fate štimungo in distorzijo. Podam bonus komad The Dark, kjer so kitare čisti poklon Iced Earth, vmes pa prepletajo niti black metalske morbidne melodičnosti, tradicionalne NWOBHM-trike, ameriški močni power metal riffing in še kaj.

Vse skupaj je obarvano v nek koncept, ki ga žal kot nepoznavalec okultnega, poganskega in ezoteričnega ne razumem, a sliši se, da se besedila odlično navezujejo na glasbeno podlago in intepretacijo.

Medtem ko določeni bendi uvajajo novosti tako, da pogrevajo predvsem okultno zveneči rock, hard rock in proto heavy metal v svoje videnje inovativnosti na sceni v letu 2012, Huntress to počnejo še z veliko dozo tradicionalnega in tudi ekstremnega metala. Z jajci – in joški, če hočete!

twitter facebook