recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

21. 6. 2011  In Flames - Sounds of a Playground Fading   (Century Media, 2011)
Ne vem, zakaj se počutim, kot da ne bi zgolj poslušal najnovejše plošče švedskih In Flames, ampak bi se kar naenkrat znašel čisto na koncu heptalogije The Dark Tower od Stevena Kinga. Ali pa vsaj v nečem podobnem.

Če še niste prebrali vsaj ene ali pa vseh sedmih knjig, vam ne bom kvaril užitka ... ali pa raje prenehajte brati. Kakorkoli že, imam občutek, da poslušam nekaj, kar sem že slišal, a vseeno ni isto. Kljub temu, da tole izpade enigmatično ali morda celo zmedeno, lahko rečem, da sem po parih poslušanjih, ob katerih sem res užival, dobil občutek, da:

  • spoznavam In Flames, kot ste jih zvesti poslušalci spoznavali od plate Clayman naprej (uganili ste – Flamese sem prenehal poslušati po Whoracle plati in se našel z njimi šele ob plati Come Clarity), kar pomeni, da večina že ve, kaj jo čaka, občasni spogledovalci ali pa slučajni sprehajatelji pa se vam zgolj dozdeva ali pa svita, kaj predstavlja ta album
  • poslušam izdelek, ki je logičen nasledek marsikomu težko prebavljive A Sense of Purpose, a je mnogo bolj podoben plati Come Clarity ... ali pa morda celo Reroute To Remain, kot pa najprej omenjeni predhodnici. In je mnogo boljši.

Poznavalec In Flames se je že nekoč davno sprijaznil z dejstvom, da In Flames hodijo svojo pot, da gredo lastni usodi naproti in da se niti najmanj ne bojijo iti stran od utrjenih vzorcev. Včasih je to seveda uspešno, včasih ne, a ključna žeja umetnika po svobodnem ustvarjanju je zadovoljena. Seveda pa marsikdo ne dvigne niti najmanjšega prsta, da bi skušal oprostiti In Flames, da niso še 6x ponovili The Jester Race ali pa Colony in zato kratko malo odjebe Fridna in kompanijo. Marsikdo seveda tudi hoče, da bi napisali še pet Reroute To Remainov ali pa Come Clarytijev.

A je s tem zgolj v veliki izgubi.

In Flames so namreč uspeli izrabiti bogato švedsko zapuščino Abbe – torej, pop – in jo združiti z metalom na nekem dostojnem, okusnem nivoju. Če ta del prebavite, se vam odpre precej zanimiv svet plošče Sounds of a Playground Fading. In ni zanimiv zgolj zaradi odsotnosti kitarista Jesperja Strömblada in novinca (v bendu in ne na sceni) Niclasa Engelina. Prav tako ni zanimiv samo zaradi bolj toplega, pristnega in organskega zvoka. Pa tudi ne zaradi večjega dela elektronike, ki se v določenih komadih subtilno, v določenih pa prav bahaško (Jester's Door) vključuje v zvočno podobo. Prav tako ne zaradi tega, ker nosi A. Friden kapo in nima dreadov (Mislite, da je to popolnoma trivialno? Spomnite se, kako je folk obrnil hrbet Metallici, ko so se možje postrigli).

Dejansko je tole premik v neko drugo smer (mogoče naprej, mogoče nazaj, a vsekakor premik), uspešen eksperiment, ki ga bodo oboževalci benda sprejeli (primerjaj z eksperimentom, ki ga predstavlja zadnja Morbid Angel plata). Gre za dolgo ploščo, ki pa je tako razgibana, ki je polna komadov, pri katerih ima vsak svojo močno in trdno identiteto, ki je tako ... osvežilna, da ob njej človek kar pozabi, da na svetu obstaja na tone bendov, smeri in scen, ki skušajo kopirati Švede (think Soilwork ali KSE), a so In Flames daleč pred njimi. Pravi dragulj v morju dreka ... ali pa vsaj umazane brozge.

Kako je vplival Jesperjev odhod, ne bom ocenjeval ali primerjal ali analiziral, ker nisem kitarist in mi prav malo dol visi ali Engelin ubija kitaro kot Jesper. Plata zveni kompozicijsko suverena in trdna, kitarsko močna, čustveno nabita, razgibana (ne glede na to, ali sledite riffu, leadu ali solaži), polna drznih eksperimentov (a v malih dozicah, ki so ravno prav sprejemljive in dobrodošle) in z vokalnimi poslikavami, ki Andersa lahko brez težav označijo za enega najbolj pristnih in močnih vokalistov v današnjem času.

Plata je močna tako v udarnih komadih a la All For Me, A New Dawn ali v singlu Deliver Us, kot je izrazita, brutalno odkrita, in še močnejša v temačnih Where the Dead Ships Dwell (defitinitivni ''highlight'' plošče), Darker Times in v izredno morbidnih, motečih Attic in Jester's Door. Tudi zaključek v obliki Liberation je svojevrstno sonce, a ne po močni nevihti, ampak po dolgotrajnem, temačnem, dušečem nalivu, ki ga ob grenkih solzah vseeno segreje kakšen glas razuma ali pa vsaj občasni blesk z oblaki prekrite Matere življenja.

Tole je plošča, ki vam bo zaigrala na strune duše, plošča, katere koncept je – grafično in zvokovno gledano – koheziven, koherenten, konsistenten in tako domač vsakem živem bitju, da bo definitivno pustila pečat v vsakem poslušalcu in poslušalki. Ker si bo to bitje reklo: ''Popolnoma se lahko poosebim s tem.''

In potem boste prišli na konec spiralnega stopnišča, odprli vrata in ponovno uzrli črnega moža, ki beži čez puščavo ...

twitter facebook