recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

4. 3. 2013  Hellbastard - Sons Of Bitches (EP)  (Selfmadegod Records, 2013)
Vrnitev kultnih angleških crusterjev z albumom, ki pojem crusta, crossoverja ali pa thrasha popelje v popolnoma neraziskane teritorije.

Ime Hellbastard v analih zgodovine svetovne underground, predvsem pa punk, crust, grind scene odmeva močno, kajti gre za bend, ki je v svet poslal izraz ''crust''. Tako vsaj pravijo razni viri (recimo Metal Hammer nekaj številk nazaj, ko raziskuje zgodovino crusta). In sicer je šlo za demo iz leta 1986, ki je bil imenovan Ripper Crust – ta je očitno podal ime za žanr, a zvokovno naj bi crust kot tak obstajal že precej pred tem časom (namreč, še vedno tečejo debate, kdo je pravzaprav postavil temelje crustu, ampak to je material za daljši članek).

Hellbastard so izdali 3 studijske albume, med katerimi status največjega kulta gotovo ima prvenec Heading For Internal Darkness iz leta 1989. Vmes so v underground maniri izdajali EP-je, split izdelke, gotovo je izšlo nešteto ilegalnih in oficijelnih butlegov, leto 2013 pa je prek založbe Selfmadegod Records ponudilo EP Sons Of Bitches.

Če človek vidi opis glasbe v obliki besede ''crust'', gotovo -vsaj zvokovno gledano - pričakuje nekaj čisto drugačnega od tega, kar ponuja EP Sons Of Bitches.

EP je najprej posnet res čisto, kar pomeni, da se sliši vsaka stvar. Vsaka. Vključno z zajebi z duplim bas pedalom. A namesto, da človek jezno pljune v tla, češ da crust ni glasba, ki si sploh lahko drzne imeti tak sound, kot ga je – če ostanem v podobnem miljeju – imel Beat The Bastards od The Exploited, človek v tem oziru ceni moč, ki jo seva posnetek. Prav čistina zvoka namreč poudarja vso jezo, agresijo in surovost tegale EP-ja, ki je v svojih 22 minutah mnogo bolj zanimiv kot večina plat daleč naokoli. A to zanimivost ne doseže samo z dejstvom, da je posnet precej čisto.

Od prvega riffa komada Arcadia, za katerega so posneli tudi spot, vam je jasno, da so Hellbastard več kot le crust. In ne, ne zvenijo kot nek bend iz založbe Southern Lord, ki crust zelo dobro povezuje z nihilističnim in tudi blasfemičnim izročilom umazanega, punkovsko prepojenega blacka a la novejši Darkthrone. Hellbastard so vseeno Angleži in to se čuti – a začuda na Sons Of Bitches ne boste slišali d-beat ritmov v stilu Disfear, dvojnega vokalnega napada a la Extreme Noise Terror. Niti punkovsko ne izpadejo. Glasba na tem EP-ju je namreč mnogo bolj nepredvidljiva in kompleksna.

Po eni strani EP ponuja paleto mastnih riffov, tankovsko eksplozivnih udarcev in jeznega vokala, ki črpa tako iz Slayer kot iz Xentrix, čeprav je na trenutke res zgodnje amebixovski. Solaž ni pretirano veliko, so pa pasaže, ki presegajo motörheadovsko obarvane r'n'r kao-solote in se celo spogledujejo z virtuoznostmi zahodne obale ZDA, vsaj kar se thrash metala tiče.

5 komadov se med seboj precej razlikuje – prvi komad, Wolfsong, je močan, modernejši thrash metal napad, miks Slayer, Xentrix, Amebix in Sacred Reich. To so reference, ki prve padejo na pamet. Drugi komad, Sons of Bitches, je že pohod v temačna, masivna kraljevstva, kjer je kitara bolj v ozadju, osrednjo vlogo pa dobi skorajda tribalno perkusivni boben. Vse skupaj potem kar naenkrat spomni na kakšne Fear Factory refrene (po kitarskih linijah), a prešalta v tisti kaotični napad tribalnih ritmov in kitarskega hrupa, ki bolj vleče v kakšne zgodnje Onslaught (vsaj kar se kitare tiče). Izredno daleč od thrash napada prvega komada – in to v vseh pogledih.

 Tretji komad je po mojem mnenju eden najbolj bizarnih in morbidnih. System Whore je po eni strani očitni thrash napad (z najbolj poudarjenimi bas pedal zajebi), ki pa je potem v drugem delu komada najbolj podoben eksperimentalni, ambientalni naravi Amebix. Največje presenečenje predstavlja implementacija godal ipd. inštrumentov, kar komadu res da nov pridih in ga naredi milijonkrat bolj zanimivega. Osrednji del tega komada je res razred zase.

Predzadnji komad, We Had Evidence, je temačno potovanje, instrumental, katerega morbidne inštrumentalije prekidajo le semplani govori. Izredno zanimivo. Po eni strani komad ponudi tudi veliko ameriških thrash riffov, ampak nasplošno težak pridih riffov je tisti, ki tukaj zmaga na vsej črti.

Konec pa je zdaleč najbolj nepričakovan – Throw The Petrol Bomb je odlični reggae komad. REGGAE! Bolj spominja na kasnejše The Clash, očitno pa je sporočilo, ki je seveda v malce ''tongue-in-cheek'' maniri podano vsem živim tlačiteljem in seveda tudi upornikom. Po eni strani zajebancija, po drugi strani pa Angleži nikoli ne morejo iz svoje kože – črni humor FTW!

Definitivno eden boljših izdelkov v zadnjem času, ki nekaj, kar se nam samoumevno zdi kot minimalistično, surovo in žal dostikrat prežvečeno, popelje v čisto neznane teritorije in dokaže, da je tudi po nekaj desetletjih še vedno dovolj prostora za rast. Odlično!

twitter facebook