recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

26. 3. 2016  Swallow The Sun - Songs from the North I, II & III  (Century Media, 2015)
Hm, kljub nekaterim pozitivnim besedam, ki sem jih namenil posameznim pesmim, se, pošteno povedano, na albumu nahaja premalo pesmi, ki so mi povšeči, da bi lahko rekel, da je dober. Je zanimiv, drugačen, a dober enostavno ni.

Pošteno povedano, od nekdaj sem spoštoval tiste kritike knjig, ki so se poglabljali v literarna dela kot je recimo Tolstojev roman Vojna in mir. Tako obsežne knjige, ki hkrati obravnavajo dogajanje na tolikih krajih in pri tolikih ljudeh oz. družinah, nedvomno zahtevajo od kritika dober spomin in izredno sposobnost razvrščanja informacij (ali pa debel zvezek, v katerega se zapiše poenostavljena in skrajšana zgodba). Iz istega razloga gojim veliko spoštovanje do recenzentov plošč, ki zmorejo povezano poslušati dve (približno enako dolgi) povezani plošči, ki sestavljata en album in o njih napisati povezano in zaokroženo recenzijo. Toliko večje spoštovanje pa gojim do tistih recenzentov, ki recenzirajo dvojne plošče v glasbeno kompleksnejših zvrsteh metala. Za trilogije pa vemo, da se jih skupine navadno lotijo tako, da izdajo tri ločene plošče v različnih vendar sledečih se intervalih. No, Swallow the Sun (v nadaljevanju, STS) so se izdaje trilogije lotili drugače: izdali so tri plošče kot dele enega samega, trojnega albuma. In najdi se junak, ki o tem boš umetelen napisati kvalitetno recenzijo … pa poskusimo!

STS verjetno ni potrebno posebej predstavljati. Gre za skupino, ki prihaja iz dežele tisočerih jezer in igra melodični death doom. V naši srečni podalpski domovini smo jih imeli priliko videti vsaj trikrat, nazadnje konec leta 2015 v Orto baru, ko so predstavljali svojo šesto ploščo, Songs from the North I, II & III. Name je skupina naredila odličen vtis že s prvo ploščo The Morning Never Came, še bolj pa z leta 2007 izdano ploščo Hope. S svojevrstno kombinacijo tihega petja s čistim vokalom, dramatičnost in tempo stopnjujočimi klaviaturami ter tršimi riffi v navezi s skale drobečim death-metalskim kruljenjem, jim je uspelo postaviti svojevrsten glasbeni kanon znotraj podzvrsti melodičnega death dooma. Pri številnih skupinah, ki igrajo to podzvrst dooma, sem dobil občutek, da jih posnemajo.

Kako torej zveni album z bolj vikinško/poganskim kot doom metalskim naslovom? Finci so, upoštevajoč občutek, ki mi ga je dalo poslušanje vsake od plošč, le-te pravilno naslovili, po vrsti: Gloom, Beauty in Despair.

Ali je Gloom res plošča potrtosti? Odgovor je, recimo. To pa zato, ker bi od nečesa, kar se imenuje potrtost, pričakoval več žalosti v pesmih. Ne morem reči, da se slednje na plošči ne začuti, ampak jo pogosta uporaba čistega vokala zelo razblaži z občutkom upanja, ki ga slednji daje. Na plošči sem iskal STS zvok in glasbene konstrukcije, ki jih delajo prepoznavne, a sem na skoraj uro trajajoči plošči to dobil zgolj pri pesmi Silhouettes ter nekoliko pri Lost & Catatonic. Prvo šele po skoraj dveh minutah (v tem se pesem zelo razlikuje od ostalih) pravega death-doomovskega hrumenja in kruljenja prekine mirnejši del pesmi s čistim vokalom. Pesem, v kateri prevladuje srednje hiter tempo in death-metalsko petje, sicer ni hit, a vseeno zveni tako, kot naj bi zvenele pesmi STS. V Lost & Catatonic se izmenjujejo intenzivnejši deli pesmi z death vokalom in grmečimi kitarami s počasnejšimi, nežnejšimi deli, v katerih poje čisti vokal. Zaradi delov pesmi, ki so zapeti s čistim vokalom, med njimi so tudi refreni, gre pesem hitro v ušesa in ima vse možnosti, da postane pesem, ki si jo je najlažje zapomniti. Pesem se razvije in vso svojo moč pripelje do izraza šele v svojem zaključku. To je tudi značilnost ostalih pesmi, ki odstopajo od mojih pričakovanj, saj je v njih preveč poudarka na petju s čistim in šepetajočim vokalom in vse premalo mračnega kitarskega igranja z death vokalom. Vseeno tudi ostale pesmi na plošči niso slabe; med slednjimi sta mi najbolj všeč 10 Silver Bullets, (daje občutek, da gre za glasbo iz ozadja gledališke grozljivke, saj je nabita s počasnimi, a pompoznimi klaviaturskimi melodijami in ustrezno postavljeno kombinacijo prevladujočih čistih in death metalskih vokalov – primerna predvsem za poslušanje s slušalkami) ter From Happiness to Dust. V slednji imajo vodilno mesto klaviature, ki odpirajo ušesom prostor vesoljnosti, katerega kombinacija kitarskega soliranja in bobnanja še okrepita. Zaradi načina petja čistega vokala pa pesem, kljub naslovu, zveni na sicer mračen način, veselo.

Plošča Beauty? Nedvomno album izžareva glasbeno lepoto, ki pa se izraža, hja, skoraj izključno na akustičen način. Album je posvečen Severu, torej prispodobi za Skandinavijo, kar kažejo tudi besedila pesmi. Vse pesmi na plošči je mogoče označiti še z izrazom zasanjanost. Kljub lepoti pesmi lahko zapišem, da mi plošča ni pretirano všeč, saj pri njej pogrešam moč metala. Vseeno pa bom izpostavil dve pesmi, ki sta pritegnili mojo pozornost. Med njimi je na prvem mestu The Heart of of a Cold White Land, ki zveni kot himna novodobnih poganov, ki ob žrtvovanju dela pridelkov bogovom slavijo konec poletja in začetek jeseni. Gre za pesem, katero bi prej pričakoval na katerem od albumov Ensiferum kot pa STS. Pesem z naslovom 66°50'N, 28°40'E (Google Maps lokacijo pokaže lokacijo na cestnem krožišču na Vzhodu Finske) se začne z igranjem nedistorzirane kitare in bobni. K slednjim se pridružijo še bobni, in v ozadju še klaviature; pesem se razvije v atmosferično harmonijo, ki me spominja na kombinacijo Anatheme in Amorphis. Ob drugem poslušanju pesmi sem dobil občutek, da spremljam s točke, ki jo določa naslov pesmi, potovanje sonca po nebeškem svodu v enem dnevu ob koncu poletja.

In tretja plošča, Despair? No, končno! STS tukaj končno postavijo stvari na svoje mesto in začnejo zveneti kot pravi melodični death doom metal. Na plošči STS uporabljajo presenetljivo veliko grim vokalov. Tudi ta plošča nima hitov, vendar pesmi lepo tečejo in tvorijo zaokroženo celoto. Morda začnejo v nekem trenutku delovati malenkost monotono, ampak za tovrstni tip glasbe to ni nič posebnega. Po naslovu, me pesem 7 Hours Late spominja na naslove pesmi Katatonie. Na srečo, na Katatonio spominja le naslov, saj pesem bolj kot melodični death doom, zveni kot funeral doom. Od počasnih in težkih kitarskih riffov so težji in počasnejši le še udarci po bobnu. Klaviature nasilnost in morečost kitar, bobnov in vokala nekoliko ublažijo in pesmi dodajo noto Swallow the Sun-ovske lepote. Abandoned by the Light se začne z zamolklo počasnim donečim bobnanjem in kamenje drobečim death-metalskim growlom. Gotsko zveneče klaviature so sicer slišne, vendar potisnjene v ozadje. Obenem imajo klaviature vlogo vodila, ki na zelo perfiden način vodijo pesem tako, da se jim prilagajajo tako kitare, kot bobni in vokal. Proti koncu se v pesmi stopnjuje hitrost, s tem pa tudi občutek intenzivnosti mračne vzvišenosti. Po mojem mišljenju je najboljša pesem na plošči 11-minutna Empires of Loneliness, ki se začne s hripavim šepetanjem in zidove rušečimi počasnimi kitarskimi riffi in bobnanjem. Pesem preseneti s polnostjo in lepoto kitarskega igranja v ozadju death-metalskega kruljenja. Je všečnejša od prvih dveh, saj je hitrejša in bolj razgibana. Zaključi se tako, kot se začne – s šepetanjem hrapavega glasu, vendar z nadgradnjo v obliki kitarsko-bobnarskega stampeda.

Torej, ocena pod črto? Hm, kljub nekaterim pozitivnim besedam, ki sem jih namenil posameznim pesmim, se, pošteno povedano, na albumu nahaja premalo pesmi, ki so mi povšeči, da bi lahko rekel, da je dober. Je zanimiv, drugačen a dober enostavno ni. Če je Songs from the North I, II & III izraz presežka kreativne energije, ki jo je bilo potrebno v neko obliko kanalizirati, prav, jo bom sprejel kot tako, vseeno pa si želim, da bi bila naslednja plošča bolj v stilu njihovih prejšnjih stvaritev. 

twitter facebook