recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

25. 5. 2013  Hate - Solarflesh: A Gospel of Radiant Divinity   (Napalm Records, 2013)
Solarflesh je le soliden, povprečen izdelek, katerih je pa dandanes preveč.

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da so Poljaki dandanes skorajda sinonim za ekstremen metal. Nedvomno pa so največje inovacije prišle na področju death in black metala. Zasedba Hate ima za sabo že več kot dve dekadi delovanja, a nekako so v ospredje šele prišli z albumom Morphosis, leta 2008, ki je naznanil nekakšno novo obdobje pri skupini. Hate so namreč poprej igrali starošolski brutalni death metal, ki se ni posluževal kakšne pretirano dobre produkcije, vendar je zadeva zvenela pristno. A skupina se je odločila spremeniti svoj recept, potem ko je očitno uvidela, da se je recept Behemoth prijel vsepovsod.

Hate na Solarflesh nadaljujejo godbo albumov Erebos in Morphosis. Gre namreč za sledenje trendu, ki se pojavlja vedno bolj v modernem ekstremnem metalu, s tem da se kombinira death in black metal na moderen princip. Tu so dandanes najboljši primer ravno tako Poljaki Behemoth. In Hate so Behemoth neverjetno podobni. Kitare, bobni in seveda vokal, pri katerem poslušalec mnogokrat dobi občutek, da posluša Nergala. Celo sam stil oblačenja vleče na Behemoth.

A vendar ne bi bilo pošteno, da se trdi, da so Hate čisti klon Behemoth. Slednji so namreč v počasnejših skladbah bolj pompozni, uporabljajo več simfoničnih vložkov, medtem ko Hate z morbidnimi, počasnimi riffi in raznimi zvočnimi sampli ustvarjajo drugačno atmosfero. Težava albuma je v tem, da ima premalo dinamike; nekatere skladbe se preprosto vlečejo, pogosti so tudi dolgi uvodi.

Hate mogoče s svojim modernim stilom pritegnejo večje občinstvo, a nedvomno niso več tako inovativni kot na albumu Awakening of the Liar. Solarflesh je le soliden, povprečen izdelek, katerih je dandanes preveč.

Avtor:
twitter facebook